Kako lahko pomagam
Foto: Jure Novak
Ekstenzivna travišča so travniki in pašniki z majhnimi letnimi vložki hranil in dela, zato običajno kmetiji nudijo nizek pridelek in krmno vrednost. Hkrati pa so izjemnega pomena z vidika ohranjanja biodiverzitete in tradicionalne kmetijske krajine.
Predvsem tam, kjer ni dovolj cvetočih travnikov in mejic, lahko prehranske razmere za opraševalce na njivah deloma izboljšamo s setvijo medovitih rastlin.
Posamezna drevesa in grmi v krajini nudijo zavetje različnim vrstam živali, ki v njih gnezdijo in se prehranjujejo. Stara in deloma odmrla drevesa so lahko tudi pomembno bivališče za nevretenčarje.
Paša je način rabe travinja, ki je lahko zahteven tako z vidika prehrane in zdravja domačih živali kot tudi z vidika ohranjanja ekstenzivnih travišč. Vpliv paše je bolj kompleksen od košnje, zato je nevarnost poslabšanja kmetijske in naravovarstvene vrednosti pašne ruše večja.
Mejice so značilni strukturni elementi kulturne krajine. V najširšem smislu tako imenujemo so vse linijske strukture grmovja ali dreves, ki jih pri tleh obrašča bolj ali manj bogat sloj zelišč.
Ekstenzivni travniki so ključnega pomena za ohranjanje biotske pestrosti, saj zagotavljajo življenjski prostor številnim vrstam, hkrati pa igrajo ključno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb in omogočanju trajnostnih kmetijskih praks, ki prispevajo k zdravju tal in obnovi ekosistemov.
Opustitev kmetijske rabe vodi v prevlado grmovnih in drevesnih vrst, ki ima poleg izgube kmetijskih zemljišč negativne posledice tudi za rastline in živali, ki potrebujejo odprto, ekstenzivno rabljeno kmetijsko krajino.
Uporaba fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu mora biti preudarna in skladna z navodili, da je vpliv na okolje in naravo čim manjši.
Travniški pasovi so pomembno prehranjevališče, gnezdišče in zatočišče za žuželke, ptice in sesalce, koristni pa so lahko tudi za pridelavo, saj predstavljajo habitat za opraševalce.
Visokodebelni sadovnjaki so pomemben element tradicionalne kmetijske krajine in življenjski prostor številnih organizmov.
Čebele samotarke so odlične opraševalke sadnega drevja. Ker ne oprašujejo daleč od svojega gnezda, je zelo pomembno, da imajo možnost gnezdenja v bližini sadovnjaka.
Obrežna vegetacija je linijsko lesnato, grmičasto ali zelnato rastje vzdolž vodotoka, ki prispeva k ohranjanju kakovosti vode in biotske pestrosti, še posebej v kmetijski krajini.
Invazivne rastline zmanjšujejo pridelek, povečujejo stroške pridelave in povzročajo škodo na zemljiščih in infrastrukturi, nekatere pa so strupene tudi za rejne živali. Izpodrivajo tudi domorodne vrste in povzročajo slabšanje stanja njihovih habitatov.
Raznolik vrt, poln domorodnih okrasnih rastlin, dišavnic, začimb in domače ekološke zelenjave ni samo lep, prijeten in poln okusne hrane, temveč tudi dom mnogim rastlinam in živalim.
Veliki skovik in smrdokavra sta ogroženi gnezdilki visokodebelnih sadovnjakov, ki se pogosto soočata s pomanjkanjem ustreznih gnezdilnih mest – dupel. Pomagamo jima lahko z namestitvijo ustreznih gnezdilnic.
Izguba gnezdišč je glavni dejavnik, ki povzroča zmanjševanje številčnosti pegaste sove v Evropi. Z namestitvijo gnezdilnice na kozolcu, skednju, hlevu ali opuščeni hiši lahko pomembno pomagamo naši najredkejši sovi.
V odprti kmetijski krajini, trajnem nasadu in okolici kmečkih poslopij lahko z namestitvijo prež nekaterim pticam zagotovimo primerno lovno mesto. S tem pripomoremo k naravnemu uravnavanju številčnosti škodljivcev.
Gozdni otoki so majhna sklenjena zemljišča, porasla z gozdom, ki se v kmetijski krajini nahajajo med obdelovalnimi površinami.
Travniški pasovi z domorodnimi travniškimi rastlinami so nekaj metrov široki pasovi ob robovih ornih površin. Služijo kot življenjski prostor številnih rastlin in živali, hkrati pa zmanjšujejo erozijo, zadržujejo vlago in izboljšujejo rodovitnost tal.
S pazljivo košnjo lahko na travnikih ohranjamo vrstno pestro in številčno nevretenčarsko združbo. Močno lahko zmanjšamo tudi smrtnost na tleh gnezdečih ptic in drugih živali, ki iščejo kritje v visoki vegetaciji.
Grmišča so pomembne krajinske značilnosti, ki povečajo mozaičnost kulturne krajine in omogočijo večjo lokalno pestrost vrst in življenjskih okolij. So ključnega pomena za ohranjanje določenih ogroženih vrst.
Začasno nerabljeni deli travnikov in pašnikov predstavljajo življenjski prostor za različne organizme in služijo kot banka semen za okoliške površine.
Mlake so pomembna življenjska okolja za dvoživke. Tu odlagajo mreste, jajca ali ličinke, nekatere pa se tudi po obdobju parjenja zadržujejo v vodi ali ob njej.
Priba je ogrožena ptica, ki gnezdi pretežno na njivah, zato med kmetijskimi opravili pogosto pride do nenamernega uničenja njenih gnezd. Njeno gnezditveno uspešnost lahko izboljšamo, če se spomladi z mehanizacijo izognemo njenim gnezdom.
Vrstno in strukturno raznoliko rastlinstvo, ki se vzpostavi na površinah v prahi, predstavlja pomemben življenjski prostor in vir hrane za številne nevretenčarje, ptice, sesalce in druge živalske skupine.
Z vzpostavitvijo zaplat neposejanih tal bomo izboljšali gnezditvene pogoje za poljskega škrjanca, ki se spopada z enim najbolj strmih upadov številčnosti med vsemi pticami kmetijske krajine pri nas.
Kompostni kupi, kupi skal in kamenja, štori in odrez lesne vegetacije v kmetijski krajini plazilcem in drugim živalim zagotavljajo skrivališča, mesta za odlaganje jajc, prezimovališča, parišča in mesta za sončenje.
Na Goričkem živi dokaj izolirana in močno ogrožena populacija hribskega škrjanca. Z varovanjem njegovih gnezd lahko zagotovimo boljši gnezditveni uspeh in v kombinaciji z drugimi praksami dolgoročno tudi ponovno povečanje številčnosti.
Suhi zidovi so tradicionalne strukture iz kamna, ki v kmetijski krajini nimajo le kulturnega pomena, temveč živalim zagotavljajo skrivališča, mesta za odlaganje jajc, prezimovališča, parišča in mesta za sončenje.
