Travniški pasovi ob robovih njiv

Travniški pasovi z domorodnimi travniškimi rastlinami so nekaj metrov široki pasovi ob robovih ornih površin. Služijo kot življenjski prostor številnih rastlin in živali, hkrati pa zmanjšujejo erozijo, zadržujejo vlago in izboljšujejo rodovitnost tal.

Travniški pas z njivsko vijolico. Foto: Katarina Denac

Koristi Ključni napotki Kako? Finančna podpora Pogosta vprašanja

Koristi

Intenzifikacija kmetijstva je v zadnjih desetletjih vodila v izginjanje ekstenzivno gojenih in vrstno bogatih travnikov. Zaradi združevanja manjših obdelovalnih površin v večje izginjajo tudi ozare, omejki med njivami in drugi robni življenjski prostori. Tako se postopoma zmanjšuje mozaičnost kmetijske kulturne krajine, posledično pa tudi površin, ki jih živali uporabljajo kot prehranjevališča, zatočišča in gnezdišča.

Z vzpostavitvijo travniškega pasu ob njivi zagotovimo zatočišče in vir hrane mnogim koristnim nevretenčarjem, tako opraševalcem kot plenilskim vrstam, ki se hranijo s škodljivci na njivah.

Zdrava nevretenčarska združba je ključnega pomena tudi za žužkojede ptice, ki travniške pasove uporabljajo kot lovno mesto. V pasovih najdejo zatočišče tudi večje živali: koristijo plazilcem, dvoživkam in sesalcem, ki lahko v njih živijo ali pa jih uporabljajo kot koridorje za premikanje po kmetijski krajini, kjer bi bili sicer izpostavljeni plenilcem. Nekatere vrste ptic, kot je rumeni strnad, lahko na takšnih pasovih tudi gnezdijo.

Travniški pasovi ob nalivih in vetru preprečujejo erozijo tal in zmanjšujejo spiranje fitofarmacevtskih sredstev in gnojil v vodotoke. Izboljšujejo tudi vodozadrževalne sposobnosti tal, saj povečujejo vlažnost tal in zmanjšujejo izhlapevanje vode.

Travniški pas. Foto: Katarina Denac

Travniški pasovi z domorodnimi travniškimi rastlinami so nekaj metrov široki pasovi ob robovih ornih površin. Ponekod jih poznajo tudi pod imenom ozare ali omejki.
Foto: Katarina Denac

Travniški pas naj bo širok od 3 do 10 metrov, pokosimo pa ga enkrat do dvakrat na leto s prvo košnjo po koncu junija ali po 10. juliju.
Foto: Katja Konc

Ključni napotki?

  • Vzdržujmo in razširimo že prisotne travniške pasove, saj je njihovo ohranjanje lažje od vzpostavitve novih.
  • Najboljše obdobje za začetek vzpostavitve novega travniškega pasu je zgodaj jeseni (avgusta in septembra).
  • Pri vzpostavitvi pasov uporabimo semensko mešanico, zeleni mulč ali seneni drobir iz domorodnih travniških vrst iz lokalnega okolja.
  • Travniški pas naj bo širok vsaj 3 metre, na večjih njivah pa lahko vzpostavimo tudi širši, do 10 metrov širok pas.
  • Med orno površino in travniškim pasom ustvarimo vsaj 2 metra širok prehodni pas, kjer ne uporabljamo fitofarmacevtskih sredstev (FFS), ki bi ogrožala opraševalce.
  • V prvem letu pas kosimo trikrat in pri tem biomaso odstranimo s površine, da preprečimo razrast plevelnih in invazivnih rastlin.
  • Po vzpostavitvi travniški pas kosimo enkrat do dvakrat na leto od konca junija dalje. Na širših pasovih lahko ustvarimo tudi mozaično vegetacijo, tako da notranjo in zunanjo polovico pasu kosimo različno pogosto.

Kako?

  • Travniški pas je priporočljiv na vseh njivah, za živali pa bodo še posebej koristen ob jarkih in mejicah.
  • Če travniški pas vzpostavimo vzporedno z jarkom ali vzporedno s pobočjem na nagnjenih legah, bo tudi močno omejil erozijo tal in spiranje fitofarmacevtskih sredstev in gnojil z njive v vodotoke.

  • Širši kot je travniški pas, večji bo njegov pozitiven vpliv na živali, zlasti nevretenčarje. Širok naj bo vsaj 3 m, na večjih njivah pa lahko vzpostavimo do 10 m širok pas.
  • Če je mogoče, med travniškim pasom in orno površino ustvarimo vsaj 2 metra širok prehodni pas, kjer ne nanašamo FFS. Tu je tretiranje smiselno zgolj v izjemnih primerih, na primer če se na njivi kontinuirano pojavljajo izbruhi določenih bolezni in škodljivcev.

  • Najugodnejše razmere za vzpostavitev travniškega pasu so zgodaj jeseni (avgusta ali septembra), ko so tla topla in vlažna. V tem obdobju bomo potrebovali manj semenske mešanice kot spomladi.
  • Pas lahko vzpostavimo tako, da rob njive zgolj izvzamemo iz obdelave in ga začnemo kositi, vendar to pogosto vodi v težave z razraščanjem plevelov ali invazivnih rastlin. Ta način zato ni priporočljiv na njivah, kjer se že soočamo s težavami s pleveli, in na njivah, kjer v bližini ni večjih površin z vrstno pestro travno vegetacijo.
  • Najbolj priporočljivo je, da za vzpostavitev travniškega pasu uporabimo zeleni mulč (sveže pokošen rastlinski material z zrelimi semeni), seneni drobir (posušen rastlinski material) ali semensko mešanico iz vrstno bogatih in ekstenzivno rabljenih travnikov v okolici.
  • Semensko mešanico lahko raztrosimo s trosilnikom ali pa uporabimo sejalnico. Globina sejanja naj ne bo večja od 2 cm.
  • Če se na robu njive razraščajo pleveli, lahko pred sejanjem semenske mešanice oziroma raztrosom mulča ta del njive predhodno fino prebranamo.

  • V prvem letu je treba za razvoj želene vegetacije opraviti vsaj tri košnje in pri tem biomaso odstraniti s površine. S tem zmanjšamo uspešnost enoletnih plevelov in spodbudimo razraščanje trav. Poskusimo se izogniti košnji med 1.4. in 10. 7., da ne uničimo morebitnih gnezd ptic.
  • Ko je cvetni pas že vzpostavljen, opravimo eno do dve košnji na leto, pri čemer prvo košnjo opravimo po koncu junija ali 10. juliju (odvisno od leta in lokacije). Kosimo naravi prijazno, torej počasi (manj kot 10 km/h) in z višino košnje na 10 cm od tal. Kosimo postopno, torej ne celotnega pasu naenkrat. Pokošeno vegetacijo s cvetnega pasu odstranimo.
  • Košnjo lahko na delu pasov opravimo tudi samo enkrat na dve do tri leta. S tem zagotovimo prisotnost steblikovja z debelejšim slojem rastlinskega opada, kar je zelo ugodno za male sesalce in prezimovanje nevretenčarjev. Košnjo opravljajmo mozaično, torej v istem letu ne pokosimo vseh pasov.
  • Pri izvajanju kmetijskih opravil na njivi na travniški pas ne zanašajmo FFS in gnojil, saj lahko s tem škodujemo tamkajšnjim živalim in trajno spremenimo sestavo vegetacije.

Finančna podpora

Za vzpostavitev travniških pasov ob robovih njiv trenutno ni mogoče pridobiti finančne podpore.

Pogosta vprašanja

Lahko. Če je travniški pas redno vzdrževan in v skladu z zgoraj navedenimi strokovnimi smernicami širši od treh metrov, ga je v skladu s Pravilnikom o Registru kmetijskih gospodarstev (RKG) v evidenco GERK smiselno vrisati kot ločeno enoto z vrsto rabe 1300 (trajno travinje) ali podobno. Pri tem mora biti sklenjena skupna površina takšnega pasu najmanj 25 m2.

Če je travniški pas ožji, ga lahko do širine 2 m vključite v GERK z vrsto rabe 1100 (njiva), 1161 (hmeljišče v premeni), 1170 (jagode na njivi) in 1180 (trajne rastline na njivskih površinah). Pri kmetijskih zemljiščih, ki so zaradi nagiba urejena v terasah, se v GERK vključijo tudi brežine. Brežini na robu GERK (zgornja in spodnja) se lahko vključita v GERK največ do širine 2 m.

Širjenje plevelov iz pasu na njivo je lahko problematično v zgodnjih fazah, ko se na cvetnem pasu še ni do konca razvila želena travniška vegetacija. To lahko rešimo z oblikovanjem vsaj 2 metra širokega prehodnega pasu med travniškim pasom in orno površino njive. Prehodni pas v tem obdobju branamo. Ko se na travniškem pasu vzpostavi želena rastlinska združba, v njej načeloma njivski pleveli niso več prisotni, zato potrebe po posebnem brananju prehodnega pasu ni več.

Včasih se ob nekaterih, še posebej ozkih travniških pasovih in tistih, ki so bili v preteklosti vzdrževani na napačen način (npr. z mulčanjem) zaradi česar je prišlo do poškodb travne ruše, lahko pojavijo invazivne tujerodne rastlinske vrste, kot sta plenolistna ambrozija in zlata rozga.

Pri ambroziji je glavni ukrep za preprečitev širjenja košnja blizu tal še pred tvorbo semen, saj se razmnožuje le s semenom. V primeru zlate rozge pa se kot kot edini vzdržni način za omejevanje njenega širjenja kaže dvo- ali večkratna košnja (junij ter avgust/september), kar moti njen vegetativni razvoj in vegetativno širjenje s pomočjo korenik, pa tudi zmanjšuje cvetenje in produkcijo semen. Pogosto je koristno, če hkrati površino dosejavamo tudi z avtohtonim semenskim materialom z okoliških travnikov, da čim bolj spodbudimo obnovo travne ruše.