Kmetovati z naravo

Smrdokavra je barvita ptica mozaične kulturne krajine, ki se pogosto prehranjuje in gnezdi v okolici domačij.

Visoka pahovkovja v Sloveniji predstavljajo daleč najpogostejšo obliko travišč, vendar so zaradi različnih sprememb v načinu rabe danes v neugodnem (slabem) stanju.

Čmrlji so eni ključnih opraševalcev. Brez njih bi sadno drevje v slabem vremenu ostalo neoprašeno.

Močvirska sklednica je edina avtohtona vrste želve pri nas. Je posebnost med plazilci, saj je z izjemo odlaganja jajc in selitev vezana na vodna življenjska okolja.

Rumeni in veliki strnad sta gnezdilca kmetijske krajine v nižavjih in gričevjih, s težiščem razširjenosti v JZ (veliki strnad) oziroma SV Sloveniji (rumeni strnad).

V ta habitatni tip združujemo oligotrofne mokrotne travnike z modro stožko, a tudi morfološko prepoznavne travnike z dominantno trstikasto stožko. Zaradi izsuševanja, preoravanja ali opuščanja so danes v Sloveniji ostali le še v zelo majhnih površinah.

Volk je ključni plenilec v slovenskih gozdovih, ki s svojo prisotnostjo uravnava in ohranja naravno ravnovesje v ekosistemu.

Vrtni strnad je kritično ogrožena gnezdilka slovenskega Krasa, ki potrebuje odprte suhe travnike z redko vegetacijo in posameznimi drevesi.

Barja predstavljajo naravno obliko vegetacije, ki jo določa visoka vlažnost tal in s hranili izredno revna podlaga, kar vodi v akumulacijo organske snovi (šote) v tleh.

Hribskega urha najpogosteje najdemo v začasnih vodah, kot so luže v kolesnicah, korita za napajanje živine ali jarki, ki so dobro osončene in brez rib.

Ekstenzivna travišča so travniki in pašniki z majhnimi letnimi vložki hranil in dela, zato običajno kmetiji nudijo nizek pridelek in krmno vrednost. Hkrati pa so izjemnega pomena z vidika ohranjanja biodiverzitete in tradicionalne kmetijske krajine.

Predvsem tam, kjer ni dovolj cvetočih travnikov in mejic, lahko prehranske razmere za opraševalce na njivah deloma izboljšamo s setvijo medovitih rastlin.

Posamezna drevesa in grmi v krajini nudijo zavetje različnim vrstam živali, ki v njih gnezdijo in se prehranjujejo. Stara in deloma odmrla drevesa so lahko tudi pomembno bivališče za nevretenčarje.

Paša je način rabe travinja, ki je lahko zahteven tako z vidika prehrane in zdravja domačih živali kot tudi z vidika ohranjanja ekstenzivnih travišč. Vpliv paše je bolj kompleksen od košnje, zato je nevarnost poslabšanja kmetijske in naravovarstvene vrednosti pašne ruše večja.

Mejice so značilni strukturni elementi kulturne krajine. V najširšem smislu tako imenujemo so vse linijske strukture grmovja ali dreves, ki jih pri tleh obrašča bolj ali manj bogat sloj zelišč.

Ekstenzivni travniki so ključnega pomena za ohranjanje biotske pestrosti, saj zagotavljajo življenjski prostor številnim vrstam, hkrati pa igrajo ključno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb in omogočanju trajnostnih kmetijskih praks, ki prispevajo k zdravju tal in obnovi ekosistemov.

Opustitev kmetijske rabe vodi v prevlado grmovnih in drevesnih vrst, ki ima poleg izgube kmetijskih zemljišč negativne posledice tudi za rastline in živali, ki potrebujejo odprto, ekstenzivno rabljeno kmetijsko krajino.

Uporaba fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu mora biti preudarna in skladna z navodili, da je vpliv na okolje in naravo čim manjši.

Travniški pasovi so pomembno prehranjevališče, gnezdišče in zatočišče za žuželke, ptice in sesalce, koristni pa so lahko tudi za pridelavo, saj predstavljajo habitat za opraševalce.

Visokodebelni sadovnjaki so pomemben element tradicionalne kmetijske krajine in življenjski prostor številnih organizmov.