Ustrezno vodena paša

Koristi Učinki paše Ključni napotki Kako? Galerija Finančna podpora Gradiva

Koristi

Paša se po vplivih na travno rušo in tla bistveno razlikuje od kosne rabe. Njena sprejemljivost za ohranjanje ekstenzivnih travišč je precej odvisna od lastnosti terena in tal. Pri paši še bolj kot pri košnji obstaja kar nekaj ključnih vidikov, od katerih vsak zase lahko pomeni uspeh ali neuspeh pri ohranjanju značilne sestave travne ruše ter s tem ohranjanja združbe rastlin in živali.

Ustrezno vodena oziroma nadzorovana paša je način ohranjanja kmetijske rabe na območjih, ki bi se sicer zarasla z gozdom. Posebej na obrobnih kmetijskih območjih, npr. strmih ali kamnitih terenih, omogoča ohranjanje kmetovanja na večjem obsegu kmetijskih zemljišč kot delovno intenzivnejša košnja.

Paša konj na kraških pašnikih na Podgorskem krasu v poznojesenskem času.
Foto: Klemen Eler

Paša se pri nas v zadnjih dvajsetih letih močneje širi. Kljub obstoju dobrih praks se najde tudi veliko primerov zgrešenega gospodarjenja, kjer vodenje paše ni v skladu z dobrobitjo živali ali pa škodljivo učinkuje na združbe travniških rastlin in živali ter na tla. V Sloveniji nam trenutno primanjkuje raziskav ali zbranih izkušenj iz terena, da bi za različne tipe travišč ugotovili optimalne parametre paše.

Iz zgodovinskih razlogov, zlasti več kot 200 let favorizirane hlevske reje živine pri nas in marsikje drugod v Srednji Evropi, pri ohranjanju travišč dajemo prednost košnji. Drugje, posebej v zahodnem in severnem delu celine, pa se kot ugodnejši način rabe za namene ohranjanja travišč visoke naravne vrednosti obravnava pašo.

Učinki paše v primerjavi s košnjo

V ekološkem smislu ima paša pri ohranjanju travišč visoke naravne vrednosti naslednje specifične učinke v primerjavi s košnjo:

Domače živali se z rastlinami na pašniku vsaj do določene mere hranijo selektivno. To pomeni, da puščajo manj hranljive, olesenele, neužitne, trnate, dlakave in strupene vrste, in iščejo travno rušo ali posamezne rastline, ki so okusnejše.
Živali na pašniku puščajo svoje izločke, ki pomenijo hranila za rastline.
Teptanje živali, posebej tistih večjih, učinkuje na travno rušo in tla.
Paša se začenja prej v sezoni, da travna ruša ni previsoka, saj bi takrat živali veliko zelinja pohodile in ne zaužile.

Navedeni učinki so razlog, da pašnik ni enake vrstne sestave rastlin ali vsaj ne fiziognomskega izgleda kot travnik v kosni rabi. Travna ruša je zaradi učinkov teptanja, izločkov živali in selektivnega hranjenja živali bolj heterogena in pogosto nižja kot ruša v kosni rabi v podobnih pedo-klimatskih razmerah. Zaradi teptanja je več odpiranja travne ruše, kar omogoča lažjo nasemenitev tako travniških rastlin kot tudi nekaterih enoletnic, bolj značilnih za ruderalna rastišča. Izločki živali pomenijo raznolikost v talnih razmerah, kar omogoča hkratno uspevanje bolj in nekoliko manj zahtevnih rastlin za hranila. Iztrebki so tudi življenjski prostor in hrana koprofagnim organizmom.

Jesenska paša goveda (bohinjska cika) na sicer košenih travnikih v Karavankah. Kombinirana raba je tradicionalen način gospodarjenja s travišči tako v ravnini kot na strmejših območjih. Za ohranjanje ekstenzivnih travnikov je ugodna, ker združuje pomembne vidike obeh načinov rabe – košnja je ugodna zaradi zakasnitve rabe proti poletju ter neselektivnosti, paše pa zaradi delnega odpiranja ruše zaradi teptanja (ugodno za kalice rastlin) in večje heterogenost razmer v talnih dejavnikih (izločki). Pozna paša ima relativno majhne učinke na sestavo ruše, ker ne prizadene rastnih vršičkov rastlin tako kot spomladanska paša, saj so popaseni večinoma le listi rastlin.
Foto: Klemen Eler

Zaradi omenjenega se v raziskavah pogosto kaže večje število vrst rastlin in tudi živali na enoto površine pašnika kot travnika. Ima pa paša lahko negativne učinke na nekatere specialistične vrste, kot so na primer tiste, ki so vezane na siromašnejša rastišča, kar dosegamo s stalnim iznašanjem hranil pri košnji. Na nekaterih tipih tal, kot so na primer mokrotna ali vlažna tla, pri nas še nismo uspeli najti režima paše, ki ne bi imel prevelikih učinkov na sestavo življenjske združbe, zato je paša tam odsvetovana in v okviru določenih ukrpeov SKP tudi prepovedana.

Parametri paše

Glede na proizvodno zmogljivost pašnika, ki jo določajo naravne danosti, kot so sestava travne ruše, nadmorska višina, lastnosti tal in značilnosti terena, določimo več pomembnih parametrov paše:

popašenost ruše (delež konzumiranega zelinja oziroma količina ostankov ob koncu paše),
število rotacij (rab) v sezoni in čas regeneracije ruše (tj. kolikokrat se živali vrnejo na površino in kako dolgo je obdobje brez živali za obraščanje rastlin),
čas zadrževanja živali na pašniku (število dni v eni rotaciji, ko se živali na določeni površini pasejo),
časovna razporeditev paše (začetek paše v sezoni in kdaj kasnejše ponovitve),
vrsta in pasma domačih živali in kombiniranje vrst na isti površini,
gostota živali,
sistem paše (obročna, povprek, paša v kombinaciji s košnjo idr.),
predeljevanje pašnika na čredinke,
način ograjevanja oz. varovanja živali,
oskrba živali na pašniku (dodatna krmljenja, zdravstveno varstvo, varovanje pred velikimi zvermi),
oskrba površine (čistilne košnje, odgraditev in sanacija površin s poškodovano rušo).

Paša govedi cikaste pasme po paši koz mlečne pasme na Kočevskem. Zaporedna paša dveh živali z različnimi načini hranjenja izboljša popašenost, posebej na zaraščajočih območjih. Na spodnji sliki je travna ruša polsuhega travišča pred pašo koz, ki kaže na ustrezno vodeno pašo z dovolj veliko intenzivnostjo paše, vendar kratkim časom zadrževanja živali na pašniku. S tem je paša karseda podobna kosni rabi, kar je na nosilnih tleh na kraških območjih mnogo lažje kot na vlažnih ali mokrotnih tleh.
Foto: Klemen Eler

Ključni napotki

Za ohranjanje ekstenzivnih travišč izvajamo nadzorovano pašo, ki pomeni dobro poznavanje zahtev pašnih živali in stanja travne ruše, pa tudi talnih razmer, posebej nosilnosti tal ter občutljivosti na erozijo in zbijanje.
Izogibamo se dolgim zadrževalnim časom na pašniku in po možnosti dodatnemu krmljenju živali (razen dodajanja soli oz. mineralov).
Za zmanjševanje učinkov teptanja, stalnega objedanja rastlin ter pojava neželenih rastlin v ruši pašnik pregradimo na čredinke in v vsaki pasemo le nekaj dni, površino pa nato prepustimo večtedenski regeneraciji.
Po paši po potrebi izvajamo čistilno košnjo pašnih ostankov.
Izbiramo nezahtevne pasme živali. Mogoče so kombinacije živali (ne hkrati, pač pa ena za drugo), s čimer izkoriščamo različno naravo hranjenja (npr. govedo kot masovni jedec, koze in osli kot prebirači).
Območja na pašniku, ki kažejo znake prepašenosti, odgradimo, da omogočimo regeneracijo ruše. V zelo mokrih razmerah je živali bolje umakniti s pašnika, da preprečimo večje poškodbe ruše.
Skozi sezono spremljamo višino in gostoto travne ruše, da živali pravi čas umaknemo s pašnika oz. prestavimo v drugo čredinko. Določen del lahko tudi odgradimo, da pred pašo ocenjujemo sestavo travne ruše, ki nam kaže dolgoročnejši učinek paše.

Obtežba

V zvezi s pašo se pogosto navaja tudi pojem obremenitev pašnika, ki pomeni, koliko glav velikih živali (GVŽ) bi preživela ruša določenega pašnika v enem letu (enota GVŽ/ha). Gre za bolj agregirano mero, ki v sebi skriva tako parametre intenzivnosti paše glede na (letno) proizvodno zmogljivost pašnika in posplošeno primerjavo vrste pašnih živali.

Obremenitev je kot mera primernejša za načrtovanje reje na ravni cele kmetije in za primerjavo sistemov reje ter je zato pomembna komponenta kontrol v ukrepih kmetijske politike. Za posamezno travnato površino (pašnik) je lahko orientacijska vrednost pri načrtovanju paše. Ker pa proizvodna zmogljivost skozi leta in sezonsko lahko zelo variira, posebej na sušnejših tleh, je bolj kot GVŽ/ha treba zasledovati stanje ruše na terenu in prilagoditi zgoraj navedene parametre paše. Razpon obremenitev za naša travišča je večinoma med 0,2 in 1,8 GVŽ/ha, obstajajo pa tudi ekstremi izven teh okvirjev.

Kako?

Intenzivnost in čas paše

Natančnih navodil o ustrezni intenzivnosti paše, veljavnih za celo Slovenijo ali za posamezne tipe travišč, ni možno navajati. Glede na naravne danosti posameznega pašnika je treba pridobiti občutek za ustrezno popašenost, vendar ne prepašenost travne ruše.
Za ohranjanje ekstenzivnega travinja je najugodneje, če se s pašo skušamo približati kosni rabi. Povečamo gostoto živali in skrajšamo zadrževalni čas na pašniku (po možnosti na le nekaj dni), kar pomeni hitro premikanje v naslednjo čredinko. Regeneracijski čas naj bo večtedenski, saj sicer pospešujemo rastline nižje rasti, ki so zaradi pogostejše paše bolj prizadete.
Pustimo dovolj pašnih ostankov, saj je to osnova za hitrejšo regeneracijo ruše. V primeru, da s pašo nadzorujemo razrast lesnatih rastlin (npr. rekultivacija zaraščenih zemljišč), lahko intenzivnost paše za nekaj let nekoliko povečamo.
Paša je pogosto zgodnejša kot košnja, saj sicer živali veliko zelinja poteptajo in je izkoriščenost krme majhna, posebej v mokrem vremenu. Vseeno pa na naravovarstveno pomembnih ekstenzivnih traviščih s pašo ne začenjamo prezgodaj.
Skozi leta je ugodno, da intenzivnost in začetek paše nekoliko spreminjamo. To pomeni, da je določeno leto površina pašena kasneje v sezoni, da je popašenost manjša in da je število rotacij manjše. S tem se okrepijo rastlinske vrste, ki slabše prenašajo motnjo zaradi paše.

Izbira pašnih živali

Pašne živali se glede vpliva na vegetacijo pašnika in tla razlikujejo tako po teži kot po načinu hranjenja.
- Zbijanje tal, teptanje rastlin in nastajanje pašnih teras je večje pri težjih živalih, kot so konji in večje govedo, srednje pri lažjih pasmah goveda, teletih ali oslih in razmeroma majhno pri drobnici.
- Po načinu hranjenja in prebiranja je govedo malo selektivno (masovni jedec, angl. grazer) in se hrani s trganjem, deloma puljenjem večjih rastlin (trav), ne more pa se pasti zelo blizu tlom.
- Konji in osli bolj prebirajo in lahko grizejo rušo bližje tlom. Še bližje tlom se pasejo ovce, ki so podobno ali nekoliko manj selektivne kot konji.
- Najbolj rastline na pašniku prebirajo koze (angl. browser), ki se, če je možno, pasejo na višjih rastlinah, grmih in manjših drevesih, na katere se lahko tudi vzpenjajo. Koze so občutljive na notranje parazite, zato ne marajo paše nizkih rastlih, posebej ne na vlažnih terenih.
- Prašiči niso ustrezni za pašo na traviščih, saj se zelo malo hranijo z zelinjem. Pretežno rijejo po tleh za talnimi živalmi in podzemnimi deli rastlin, kar pomeni, da od travišča ne ostane dosti.
Omenjene značilnosti živali so do določene mere spremenljive, saj so odvisne od pasme, pa tudi navad živali in prisile oziroma lakote. Pasme se razlikujejo po zmožnosti preživetja na slabši krmi, zato niso vse enako primerne za ohranjanje ekstenzivnih travišč. Večinoma so mesne pasme ustreznejše. Pri govedu so najustreznejša kategorija krave dojilje.
Priporočljive so tudi avtohtone (lokalne) in tradicionalne pasme, s čimer prispevamo tudi k ohranjanju genskih virov v živinoreji. Produktivnejše živali pogosto potrebujejo dodatna krmljenja na pašniku, kar za vegetacijo pašnika zaradi povečanega vnosa hranil ni ustrezno (izjema je dodajanje soli).
Za ohranjanje ekstenzivnih travišč so ugodne nekatere kombinacije pašnih živali, bodisi hkrati bodisi zaporedno, saj s tem izkoriščamo različen način paše živali. Zaporedno pašo različnih živali izberemo, kadar se pojavljajo konflikti med živalmi (npr. konji lahko odganjajo manjše živali). Pri kombinacijah in vrstnem redu pazimo tudi na zdravstveni vidik (različna občutljivost na notranje parazite).
- Posebej za pašnike, kjer se pojavlja odganjanje lesnate vegetacije, je ugodna kombinacija goveda in koz.
- Na pašnikih, kjer ni problemov z lesnatimi rastlinami, lahko kombiniramo govedo in ovce ali govedo in konje oziroma osle, pri čemer govedo pase višje rastline, konji, osli in ovce pa se lahko hranijo z nižjimi rastlinami.
- Manj priporočljivo je kombiniranje konjev in ovc, saj imata ti dve vrsti podoben način paše.

Ureditev in oskrba pašnika

Pašno površino predelimo na čredinke, prilagojene velikosti črede, ki omogočajo dovolj kratko zadrževanje živali na pašniku. Prevelike čredinke pomenijo daljši čas zadrževanja ter večjo verjetnost poškodb ruše in spremembe sestave proti dominanci rozetastih, poleglih in plazečih rastlinskih vrst.
Čredinke naj bodo notranje homogene. Ni ustrezno, da ima na primer črednika na enem delu ravnino z boljšo pašo, na drugem pa strmino z manj hranljivimi rastlinami, saj bo v tem primeru ravninski del prepašen, strmi del pa premalo popašen, zato lahko sledi zaraščanje z lesnatimi vrstami.
Po potrebi izvajamo košnjo pašnih ostankov, da preprečimo razširitev neužitnih, strupenih, trnatih in olesenelih vrst. Posamezne zaplate teh vrst lahko kosimo tarčno z ročnimi ali motornimi kosami, posebej tam, kjer ni mogoča košnja s traktorskimi ali samohodnimi kosilnicami.
Priporočljiva je čistilna košnja neželenih rastlin po prvi paši, kar preprečuje njihovo semenenje in olesenevanje.
Dele pašnika s poškodovano travno rušo (npr. ob napajališčih) odgradimo in proti koncu paše zasejemo s setvenim materialom s primerljivih travišč (seneni drobir, zeleni mulč in drugo), da živali vtisnejo seme v tla.

Sprejemljivost paše po tipih travišč

Nadzorovana paša je ustrezen način rabe travišč na nosilnih, plitvih tleh. Taki so suhi in polsuhi travniki na karbonatnih ali kislih kamninah. Posebej če so tla površinsko skalovita, je paša edina možnost rabe. Tudi v mokrem vremenu je zaradi plitvosti tal odtok vode hiter in je manj nevarnosti za zbijanje tal in trganje ruše ter erozijo.
Polsuha do zmerno vlažna travišča se nahajajo na srednje globokih do globokih tleh (rjava tla, pokarbonatna tla, izprana tla), kjer je pričakovati povečane učinke teptanja, trganja ruše in terasiranja ob paši v mokrem vremenu. Posebej to velja, če je teren nagnjen in če pasemo večje živali, kot so konji in govedo. Takrat je treba pasti z večjo gostoto živali in zelo kratek čas ali pa živali prestavimo na manj občutljiv teren.
Na vlažnih in mokrotnih ekstenzivnih traviščih, nizkih barjih in podobno je obdobje, ko je načeloma paša možna lahko zelo kratko ali pa ga v vlažnejših letih niti ni. Tako ogroženost teh travišč kot težavnost reguliranja paše, da ne bi prišlo do poškodb ruše in vpliva na združbo, so razlog, da je paša na teh traviščih odsvetovana, v okviru nekaterih ukrepov SKP pa tudi prepovedana.

Spremljanje stanja pašnika in travne ruše

Skozi sezono, posebej pred in tekom paše, spremljamo višino in gostoto travne ruše, da živali pravi čas umaknemo s pašnika oz. prestavimo v drugo čredinko. Stanje spremljamo po celem pašniku, ne le na lahko dostopnem delu.
Spremljamo tudi steptanost tal in pretrganost travne ruše, ostanke po paši, posebej pojav strupenih in trnatih rastlin, ter delež lesnate zarasti.
Če je mogoče, pred pašo ocenjujemo sestavo travne ruše, ki nam kaže dolgoročnejši učinek paše. Ocenimo delež značilnic ciljne travniške združbe in delež rastlin, ki nakazuje bodisi prepašo in evtrofikacijo bodisi prešibko rabo in zaraščanje.
Lahko se poslužimo t.i. varovalnih kletk, ki na manjših ploskvicah preprečijo pašo živali in omogočajo obrast ruše proti poletju, da lažje ocenimo polni potencial ruše v proizvodnem smislu in po vrstni sestavi rastlin.
Prisotnost in odsotnost nekaterih rastlin dobro kaže na morebitno prepašenost površine.
- Na hranljivih tleh prevelika obtežba v nekaj letih privede do zmanjšanja deleža visokoraslih trav (visoka pahovka, rumenkasti ovsenec, puhasta ovsika, pasja trava in druge) in višjih užitnih zeli (travniška kozja brada, razprostrta zvončica, rebrinec, njivsko grabljišče). Poveča se delež rastlin nižje rasti (npr. enoletna latovka, travniški pasji rep, trpežna ljuljka, bela detelja, širokolistni trpotec, ptičja dresen, plazeči petoprstnik, navadni rman, navadna marjetica) in strupenih ter trnatih zeli (šentjakobov grint, osati in bodaki, ripeča, plazeča in srhkodlakava zlatica, kislice). Razvije se torej vegetacija, ki je značilna za združbe zveze Cynosurion.
- Na ilovnatih do glinenih tleh, tudi v nagibu, teptanje živali lahko privede do slabo prezračenih (hipoksičnih) tal, kar nakazujejo za močvirja značilne rastline (npr. ločki, rušnata masnica in močvirski osat).
- Na sušnejših tleh (suha travišča na Primorskem in v notranjosti države) je indikacija prepašenosti s prisotnostjo nekaterih vrst nekoliko težja. Tam dolgoletna prekomerna obtežba vodi do redčenja travne ruše ter večjega deleža rozetastih vrst zeli in na trganje odpornejših, slabo hranljivih vrst trav in šašev. Lahko se bolj pojavljajo nekatere enoletnice, ki lažje kalijo v razredčeni ruši, manj pa je višjih vrst zeli. Lahko se razširijo tudi nekatere strupene in trnate vrste, kot so grinti, gladež, mlečki, bodaki, lepljiva kadulja, teloh, robida in druge.

Galerija

Finančna podpora

Za ureditev ekstenzivnih pašnikov je na določenih območjih Natura 2000 mogoče pridobiti naložbeno podporo v okviru ukrepa IRP22 Neproizvodne naložbe, povezane z izvajanjem naravovarstvenih podintervencij.

Za vzdrževanje že vzpostavljenih travnikov in pašnikov lahko na nekaterih območjih Natura 2000 v zahodnem delu Slovenije pridobite finančno podporo v okviru KOPOP ukrepa BK.6 Suhi kraški travniki in pašniki.

Gradiva

Slovenske avtohtone in tradicionalne pasme živali
Publikacija predstavlja vse avtohtone in tradicionalne slovenske pasme.
Preberi več
Katalog polnaravnih travišč Slovenije
Monografija obravnava polnaravna travišča, ki v Sloveniji in v Evropi, predstavljajo reliktno tradicionalno kulturno krajino.
Preberi več