Na vsaki kmetiji, ne glede na njeno velikost, lokacijo, proizvodno usmerjenost ali intenzivnost, lahko z dobrim načrtovanjem in ciljnimi ukrepi prispevamo k ohranjanju biodiverzitete. Naravi prijazne kmetijske prakse lahko izvajamo na travinju, njivah, v trajnih nasadih, z ohranjanjem drugih krajinskih značilnosti in v okolici domačije.

Vzroki za upadanje biodiverzitete v kmetijskih ekosistemih

Upadanje biodiverzitete v kmetijskih ekosistemih je posledica dveh, med seboj na videz nasprotujočih si procesov. Intenzifikacijo kmetijstva merimo v povečanju proizvodnih vložkov, kot so na primer gnojila, delo in kapital, ter velikosti kmetijskih zemljišč na isti površini z namenom povečanja produktivnosti. Zaraščanje je po drugi strani posledica opustitve kmetijske rabe, saj ob odsotnosti košnje, paše in druge kmetijske rabe agroekosistemi v večjem delu Evrope postopno prehajajo v gozd.

Oba procesa povzročata izginjanje in zmanjševanje pestrosti življenjskih okolij v kmetijskih ekosistemih, posledično pa se zmanjšujeta tudi številčnost in vrstna pestrost organizmov, kar je neugodno tudi z vidika kmetijske pridelave. Ključni dejavniki so:

• spremembe v načinu rabe tal, ki se kažejo v drugačni mikrostrukturi in vrstni sestavi rastlin in drugih organizmov na kmetijskih zemljiščih, kar na nekaterih območjih poteka s širjenjem kmetijskih zemljišč (npr. preko izsuševanja in premene v orna zemljišča) ali intenzifikacije njihove rabe, na drugih območjih pa zaradi zaraščanja prihaja do izginjanja odprte kmetijske krajine, ki postopno prehaja v gozd,
• zmanjšanje mozaičnosti krajine, ki se dogaja zaradi spremembe rabe in povečevanja velikosti kmetijskih zemljišč, ki povzročata izginjanje ali odstranjevanje krajinskih značilnosti. Te v kmetijski krajini predstavljajo bivališča za organizme in povečujejo možnosti za njihovo preživetje in odpornost na različne okoljske dejavnike,
• spremembe v tehnologijah pridelave in prireje, ki povzročajo večjo smrtnost organizmov predvsem zaradi poginov živali in drugih organizmov ob stiku s kmetijsko mehanizacijo in zastrupitev zaradi rabe fitofarmacevtskih sredstev.

Sonaravno kmetijstvo

Sonaravno kmetijstvo je celovit sistem kmetovanja, ki združuje ekonomsko in socialno vzdržno, torej trajnostno kmetijsko pridelavo s tremi okoljskimi načeli:

• skrb za naravo preko ciljnega upravljanja s krajino in življenjskimi okolji z namenom ohranjanja specifičnih vrst in krajinske pestrosti, ki temelji na družbenih koristih ohranjanja biodiverzitete in etičnih načelih varstvene biologije,
• uporaba funkcionalne agrobiodiverzitete v kmetijski pridelavi z uporabo in obnavljanjem ekosistemskih storitev,
• zmanjšanje negativnih vplivov pridelave na okolje preko učinkovite rabe naravnih virov (voda, tla) in nizkih izpustov hranil, onesnažil in toplogrednih plinov v okolje.

Naravovarstveni načrt kmetije

Pri načrtovanju upravljanja kmetije je ključno, da proizvodne in ekonomske cilje uskladimo s cilji ohranjanja narave in krajine. Ti cilji se lahko zelo razlikujejo glede na lokacijo kmetije in njeno izhodiščno stanje, zato je pomembno, da pri pripravi načrta razpolagamo z dobrimi podatki in znanjem.

Priporočila v nadaljevanju omogočajo pripravo enostavnega popisa stanja in pripravo osnovnega naravovarstvenega in proizvodnega načrta kmetije. Za zahtevnejše svetovanje na področju tehnološkega in ekonomskega razvoja kmetije ter za izvedbo ciljnih ukrepov za varstvo naravovarstveno pomembnih habitatnih tipov in vrst se je treba posvetovati z za to usposobljenimi strokovnjaki.