Ekstenzivna raba travinja

Ekstenzivna travišča so travniki in pašniki z majhnimi letnimi vložki hranil in dela, zato običajno kmetiji nudijo nizek pridelek in krmno vrednost. Hkrati pa so izjemnega pomena z vidika ohranjanja biodiverzitete in tradicionalne kmetijske krajine.

Cvetoč travnik. Foto: Katarina Denac

Koristi Razlogi za ogroženost Razdelitev travišč Slovenije Kako? Video Finančna podpora Gradiva

Koristi

Travišča so združbe, v katerih med rastlinami prevladuje zelnata vegetacija, posebej trave oz. travam podobne rastline. Ta tip vegetacije se oblikuje ob rednem odstranjevanju nadzemne vegetacije s košnjo ali pašo in hkrati brez obdelave tal, kot to poteka na ornih površinah.

Ekstenzivna travišča pri nas so nastala v preteklih stoletjih, ko so ljudje le s širjenjem kmetijskih površin na slabša, t.j. strmejša, zakisana, s hranili siromašna, vlažna ali suha zemljišča lahko pridelali dovolj krme za domače živali. Pridelek hranljivih snovi s takih travišč je sicer majhen, vendar glede na vložek dela omogoča preživetje več domačih živali (govedo, konji, drobnica, osli) kot ista površina gozda.

Za številne tipe evropskih polnaravnih travišč je značilna velika diverziteta rastlin, žuželk in ptičev. Največje gostote rastlinskih vrst v svetovnem merilu so do površine nekaj deset m2 našli prav v ekstenzivnih traviščih Evrope; na večjih prostorskih skalah (hektar in več) namreč omenjena travišča po diverziteti prehitijo celo tropski deževni gozd. Travišča pa poleg zagotavljanja krme nudijo tudi številne druge ekosistemske storitve za človeka.

Čeladasta kukavica. Foto: Damijan Denac

Ekstenzivno rabljeni travniki so bivališče številnih ogroženih pomembnih vrst, kot je na primer čeladasta kukavica.
Foto: Damijan Denac

Razlogi za ogroženost

V zadnjih sto letih so se površine trajnih in s tem tudi vrstno bogatih travišč v srednjeevropskem prostoru močno zmanjšale in postala so eden izmed najbolj ogroženih življenjskih okolij v Evropi. Razlog spreminjanja značilnih travniških združb in posledično njihovega ogrožanja je sprememba rabe travniških površin v dve poglavitni smeri. Prvo predstavljajo intenzivnejše oblike gospodarjenja in drugo opuščanje rabe ter zaraščanje v grmišča in gozdove. Posledice so siromašenje rastlinske vrstne sestave, izguba krajinske mozaičnosti in biodiverzitete nasploh, kažejo pa se tudi v upadanju ekosistemskih storitev travniških habitatnih tipov, kot so npr. opraševanje in biološka kontrola škodljivcev.

Sušenje sena na tleh omogoča zanesljivejši umik travniških živali in boljši raztros semen rastlin v primerjavi s tehnologijo skladiščenja pokošene biomase v silažnih balah. Foto: Klemen Eler

Sušenje sena na tleh omogoča zanesljivejši umik travniških živali in boljši raztros semen rastlin v primerjavi s tehnologijo skladiščenja pokošene biomase v silažnih balah.
Foto: Klemen Eler

Intenziviranje gospodarjenja s travišči najpogosteje opažamo na položnejših in nižinskih predelih v kontinentalni Sloveniji, saj je tam lažje izvedljivo. Načini za povečanje produktivnosti travišč vključujejo gnojenje, izsuševanje, pogosto košnjo ali prepašenost, dosejavanje travnih mešanic in/ali spreminjanje trajnih ekstenzivnih travnikov v sejane travnike in njive. Značilen negativen vpliv na spremembo videza in vrstne sestave travišč imajo tudi številne nove kmetijske prakse, kot so spremembe v načinu in času košnje ter spravilu biomase, uvedba intenzivne paše na nagnjenih zemljiščih (v strminah) kot poglavitne rabe, medtem ko so v preteklosti pasli na teh traviščih predvsem v pozno-poletnem in jesenskem času, paša pa je bila kombinirana s predhodno košnjo.

Opuščanju kmetijske rabe so po drugi strani podvržene predvsem obrobne površine na legah, ki so manj primerne in težje dostopne za obdelavo s strojno mehanizacijo. Nevarnost opuščanja je v Sloveniji še zlasti velika na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD), kjer so zemljišča na večjih nadmorskih višinah in strmih terenih. Pa tudi tam, kjer je parcelna struktura izrazito razdrobljena, na odmaknjenih in težje dostopnih območjih ter na kmetijskih območjih, ki so na splošno manj rodovitna (npr. hribovje, mokrišča in kraški teren). To so hkrati tudi demografsko ogrožena območja, od koder se je veliko ljudi izselilo, veliko pa jih je tudi prenehalo s kmetovanjem in se jih zaposlilo v drugih dejavnostih, saj so bile kmetije premajhne, da bi omogočale dostojno preživetje. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije se je površina gozda z dobre tretjine ozemlja v 150 letih povečala na skoraj dve tretjini državnega ozemlja. V veliki meri je to posledica zaraščanja ekstenzivnih travišč, in sicer tistih najmanj produktivnih, ki so praviloma najbolj pestra.

Na kamnitih terenih in nosilnih tleh je pravilno vodena paša travojedih domačih živali ustreznen način ohranjanja ekstenzivnih travišč. Zahteva pa več znanja v primerjavi s košnjo, da karakteristične sestave združbe rastlin in živali ne okrnimo. Foto: Klemen Eler

Na kamnitih terenih in nosilnih tleh je pravilno vodena paša travojedih domačih živali ustrezen način ohranjanja ekstenzivnih travišč. Zahteva pa več znanja v primerjavi s košnjo, da karakteristične sestave združbe rastlin in živali ne okrnimo.
Foto: Klemen Eler

Razdelitev travišč Slovenije

Travišča pokrivajo skoraj petino območja Slovenije, kjer jih delimo na naravna in polnaravna travišča. Naravna travišča so se vzpostavila zaradi različnih naravnogeografskih omejitev, ki preprečujejo razvoj lesnate vegetacije (grmišč in gozda). V Sloveniji se naravna travišča pojavljajo predvsem nad gozdno mejo v visokogorju (alpinska in subalpinska travišča), redko pa jih najdemo tudi nižje, in sicer predvsem na območjih obrečnih (prodišča), surovih in skeletnih tal (skalovja, melišča), na zelo strmih legah ali v zelo vlažnih okoljih (npr. nizka barja). Poseben primer so tudi naravni slani »travniki« ob morju.

Polnaravna, sekundarna oz. antropogena travišča so se razvila na območjih s primarno gozdno vegetacijo. Ustvaril jih je človek za pridobivanje krme in stelje za živino, zato košnja ali paša predstavljata nujen pogoj za njihovo ohranjanje. Glede na ekološke (abiotske) značilnosti rastišča in posledično vrstno sestavo jih lahko razvrstimo vzdolž treh gradientov:

  • vlažnost tal: od izrazito suhih, pogosto kamnitih travnikov (kserofilni travniki), preko srednje vlažnih (mezofilni travniki) do izrazito vlažnih oziroma mokrotnih travnikov, ki so lahko podvrženi periodičnim poplavam (hidrofilni travniki);
  • hranljivost podlage: od pregnojenih travnikov, ki so nasičeni s hranili oziroma z dušikom (nitrofilni oz. evtrofizirani travniki), takšnih, ki imajo srednjo količino hranil v tleh (mezotrofni travniki), do travnikov, ki so s hranili zelo revni (oligotrofni travniki);
  • kemijska reakcija (pH) tal: ločimo acidofilne, nevtrofilne in bazifilne travnike, kar je pogojeno z matično podlago in določenimi lastnostmi tal (starost tal, vsebnost organske snovi, vlažnost).

Polnaravna travišča od nižin do alpskih planin Slovenije združujemo v tri (3) velike razrede vegetacije:

  1. Razred suhih in polsuhih travnikov in pašnikov na bazični podlagi (Festuco-Brometea) združuje red subatlantsko-submediteranskih (»kontinentalnih«) suhih in polsuhih travišč (Brometalia erecti) in red ilirsko-submediteranskih suhih in polsuhih travišč (Scorzoneretalia villosae);
  2. Razred suhih in polsuhih travišč na kislih tleh in resave pod gozdno mejo (Calluno-Ulicetea);
  3. Razred mezotrofnih do evtrofnih travnikov (Molinio-Arrhenatheretea), ki vključuje red oligotrofnih mokrotnih travnikov,  vlažih travnikov na hranljivih tleh in visokih steblik (Molinietalia), red nižinskih zmerno do intenzivno gojenih zmerno vlažnih do polsuhih travnikov (Arrhenatheretalia) in pašnikov (Cynosurion) ter red gorskih travnikov in pašnikov (Poo alpinae-Trisetetalia).

Poleg teh v večjih nadmorskih višinah od subalpinskega do alpinskega pasu najdemo travišča različnih združb, ki so le delno pod vplivom človeka (paše v planinah), večinoma pa je to naravna traviščna vegetacija, ki zaradi kratke rastne dobe obstane tudi brez človekove rabe.

V širšem smislu med polnaravna travišča sodijo tudi združbe nizkih barij, saj so pogosto kombinirane z mokrotnimi travniki in zato (vsaj občasno) v kmetijski rabi. Tradicionalno so se uporabljala predvsem za pridobivanje stelje.

Kako?

  • Kmetovanje na ekstenzivnih traviščih mora biti prilagojeno posameznemu tipu travišča, zato je pred določitvijo ukrepov treba prepoznati tip. Pri tem si pomagamo z lokacijo travišča v Sloveniji (fitogeografska in višinska območja), z ekološkimi razmerami (matična podlaga, tip tal in sušnost) ter značilnimi vrstami travne ruše. Glede gospodarjenja je najpomembneje ločevati vlažna oz. mokrotna od suhih in polsuhih travišč.
  • Če je obravnavano travišče v ugodnem stanju, torej bogato s karakterističnimi vrstami rastlin in živali, nadaljujemo z gospodarjenjem, ki je potekalo do sedaj.
  • V pomoč so nam lahko kmetje lokalnega območja, pri katerih so prav tako najdena ohranjena ekstenzivna travišča. Tako ohranjamo tudi lokalno tradicionalno znanje o kmetovanju na takih traviščih.

  • Za ohranjanje travišč je običajno vsaj enkrat letno potrebna raba oziroma odvzem nadzemne biomase, ki lahko poteka s košnjo, pašo ali kombinacijo obeh.
  • Kako zamenljive so te rabe glede učinkov na travno rušo, živali in glive, je odvisno od tipa travišč. Na nosilnih, suhih in polsuhih tleh je ustrezno vodena paša lahko ustrezna zamenjava za sicer priporočljivejšo košnjo, na vlažnih in mokrotnih tleh pa je zelo težko voditi pašo na način, da ne bi prišlo do slabšanja stanja karakteristične sestave združbe ekstenzivnih travišč, zato je paša tam odsvetovana.
  • Kombinirana raba je ugodna na nosilnih tleh, ker s košnjo iznašamo hranila iz tal in odstranjujemo neželene rastline na površini, s pašo pa dodajamo prostorsko heterogenost in omogočamo boljšo regeneracijo rastlin v travni ruši.
  • Raba naj ne bo pogosta. Največkrat gre za eno do dve košnji letno pri travnikih ter za eno do tri rotacije paše na pašnikih. Pri kombinirani rabi je (glede na razmere) možno opravljati npr. najprej košnjo za seno in nato pašo (K-P ali K-P-P) ali pa spomladi najprej pasemo (light grazing) in nato zakasnjeno kosimo (P-K, P-K-K, P-K-P), ali pa pašo izvajamo v obdobju bolj suhih tal, da je učinek teptanja manjši.
  • Izogibamo se povsem ustaljeni recepturi gospodarjenja na travišču, saj je delno spreminjanje rabe med leti in površinami koristno, ker vnašamo variabilnost, ki je temelj biotske pestrosti. Vir variabilnosti so poleg vremenskih razmer, na katere nimamo vpliva, tudi način rabe, datum prve rabe v sezoni, število rab, višina košnje, nepokošeni pasovi, čas zadrževanja živali na pašniku in drugo.

  • Neželena je hkratna košnja vseh ali večine ekstenzivnih travišč na lokalnem območju, zato košnjo različnih površin razporedimo na čim daljše obdobje.
  • Košnja travišč z uporabo mulčerjev (kladivarjev ali rotacijskih), ki travno rušo zdrobijo, in puščanje biomase na površini je neustrezna iz več razlogov:
    • zadrževanje biomase pomeni zadrževanje hranil na površini,
    • gosta plast zdrobljenih rastlin slabo deluje na rastline nižje rasti in na regeneracijo (kalitev) rastlin v ruši (prevladovati začnejo visoke steblike in kompetitivne trave) in
    • povzroča veliko smrtnost živali, kot so na primer členonožci, v travni ruši zaradi načina delovanja mulčerjev.
  • Za zmanjševanje učinka košnje na nevretenčarje so ustreznejša izbira rotacijske kosilnice brez gnetilnikov, še posebej pa prstaste (strižne) kosilnice.
  • Po možnosti se poslužimo sušenja odkosa za seno (balirano ali še bolje v razsutemu stanju), saj ta način v primerjavi s povijanjem delno suhe biomase v silažne bale zmanjšuje smrtnost nevretenčarjev.
  • Upoštevamo tudi druga priporočila za naravi prijazno košnjo.

  • Paša kot edina raba ekstenzivnih travišč ni preprost ukrep, če želimo ohranjati ustrezno sestavo ekstenzivnih travnikov. Če je premalo intenzivna, se pokažejo znaki zaraščanja, s prepašo pa favoriziramo rastline nižje rasti, strupene in trnate vrste, povzročamo erozijo tal in spremenimo celokupno sestavo traviščne združbe.
  • Izvajamo kontrolirano, ustrezno vodeno pašo, ki pomeni dobro poznavanje zahtev pašnih živali in travne ruše.
  • Pomembne odločitve glede paše so vrsta in kombiniranje pašnih živali, čas začetka paše v sezoni in pogostnost vračanja na pašnik, čas regeneracije ruše, zadrževalni čas živali, način ograjevanja in oblikovanje čredink, dodatno krmljenje, čistilne košnje in drugo.
  • Izogibamo se dolgim zadrževalnim časom živine na pašniku in dodatnemu krmljenju živali (razen dodajanja soli oz. mineralov).
  • Za zmanjševanje učinkov teptanja, stalnega objedanja rastlin ter pojava neželenih rastlin v ruši pašnik pregradimo na čredinke in v vsaki pasemo le nekaj dni, površino pa nato prepustimo večtedenski regeneraciji.
  • Po paši po potrebi izvajamo čistilno košnjo pašnih ostankov.
  • Izbiramo nezahtevne pasme živali. Mogoče so kombinacije živali, a ne hkrati, temveč tako, da si sledijo ena za drugo, s čimer izkoriščamo različno naravo hranjenja (npr. govedo kot masovni jedec, koze in osli kot prebirači).
  • Območja na pašniku, ki kažejo znake prepašenosti, odgradimo, da omogočimo regeneracijo ruše.
  • V zelo mokrih razmerah je živali bolje umakniti s pašnika, da preprečimo večje poškodbe ruše

  • Vsa ekstenzivna travišča zahtevajo nizke vnose hranilnih snovi, še bolje pa je, da gnojenja sploh ne izvajamo. To je še posebej zaželeno/nujno na vlažnih tleh, kjer so hranila pred vodo glede omejevanja produktivnosti.
  • Najbolj kvarno na sestavo travne ruše v naravovarstvenem smislu vpliva gnojenje z mineralnimi gnojili ter z gnojevko, saj vsebujeta lahko dostopne oblike dušika in drugih makrohranil.
  • Nekoliko počasnejše je delovanje hlevskega gnoja, zato je periodično gnojenje z njim na suhih in polsuhih traviščih možno, vendar pazimo, da je letni vnos dušika pod 30-40 kg N/ha. Po možnosti pridobimo podatek o vsebnosti hranil v hlevskem gnoju, saj so razlike lahko velike (v odvisnosti od krmnega obroka).
  • Apnenje, nasipavanje in osuševanje so ukrepi, ki spreminjajo talne razmere na ekstenzivnem travišču in zato niso ustrezni.
  • Ne izvajamo dosejevanja zahtevnejših trav in metuljnic v travno rušo.
  • Požiganje je kontroverzen ukrep, ki sicer lahko zmanjšuje dominanco nekaterih konkurenčnih trav in visokih steblik ter zastopanost mahov in s tem omogoča boljšo regeneracijo zeliščnih vrst v ruši, vendar ima izrazito negativen vpliv na nevretenčarje, zato požiganja zaenkrat ne priporočamo.
  • Zemeljska dela, pri katerih ravnamo teren ter odstranjujemo skale in panje, je treba presojati od primera do primera. Omenjena dela omogočajo strojno košnjo in s tem zmanjšajo nevarnost opustitve rabe travišča in zaraščanja, vendar lahko tudi nekoliko zmanjšajo prostorsko heterogenost in s tem pestrost. Skale, panji in neravnine so namreč življenjska okolja, ki so ugodna za nekatere specialiste med rastlinami in živalmi.
  • Odstranjujemo invazivne tujerodne rastline, pri čemer je ključna košnja ali ročno puljenje v času pred cvetenjem, da preprečimo semenenje. Večina invazivnih vrst rastlin, ki so prisotne na ekstenzivnih traviščih, je pri nas slabo hranljivih (npr. enoletna suholetnica, kanadska in orjaška zlata rozga, deljenolistna rudbekija) ali celo strupenih (npr. raznozobi grint, sirska svilnica, ameriška barvilnica), zato jih zgolj s pašo težko zatiramo

Video

Ohranjanje in obnova traviščnih habitatnih tipov
prof. dr. Mitja Kaligarič (FNM UM) (vir: projekt EIP KROTA)

Finančna podpora

Na upravičenih območjih lahko za določene tipe travišč zaprosite za nekatere ukrepe v okviru Kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil.

Gradiva