Travniki s prevladujočo stožko (Molinia spp.) … HT 6410
V ta habitatni tip združujemo oligotrofne mokrotne travnike z modro stožko, a tudi morfološko prepoznavne travnike z dominantno trstikasto stožko. Zaradi izsuševanja, preoravanja ali opuščanja so danes v Sloveniji ostali le še v zelo majhnih površinah.
Stanje v Sloveniji
Travniki z modro stožko so v Sloveniji razširjeni od nižin submediteranskega območja (npr. Vipavska dolina, ob reki Reki, dolina Padeža in Pivška presihajoča jezera) preko kolinskega do montanskega pasu po večjem delu Slovenije, vendar raztreseno, vselej na majhnih površinah ali posameznih parcelah, ki so ostale v ekstenzivni rabi. V večjem obsegu jih najdemo na Ljubljanskem barju, Cerkniškem in Planinskem polju. Ta habitatni tip redko najdemo tudi v vrtačah in ulekninah Visokega krasa (Molinio-Gladioletum), kjer voda zastaja zaradi snega, mezenja vode in oglejene podlage, pride pa tudi do zakisanja podlage, čeprav je matična kamnina apnenec.
Modro stožkovje v Motvarjevcih na Goričkem (konec maja).
Foto: Klemen Eler
Zaradi intenzifikacije in opuščanja rabe na vlažnih, slabo produktivnih tleh ali pa zaradi preoravanja v njive, so razmere za razvoj in ohranjanje takšnih oligotrofnih travnikov z modro ali trstikasto stožko v Sloveniji vedno redkejše. Gre namreč za ravne površine, ki so v primeru izsuševanja primerne za poljedelsko pridelavo. Kot sledi iz poročanja o stanju habitatnih tipov Natura 2000, je bilo stanje tega habitatnega tipa za obdobje 2013–2018 v Sloveniji ocenjeno kot neugodno (slabo) (U2).
Modro stožkovje na oglejenih tleh na Ljubljanskem barju (sredina junija).
Foto: Klemen Eler
Kako izgledajo rastišča?
- Rastišča oligotrofnih mokrotnih travnikov so običajno razvita na dnu dolinic potokov, aluvialnih nanosov, kjer tla nekoč niso bila dovolj rodovitna za obdelovanje. Razviti so tudi na dnu kotlin, kraških poljih, presihajočih jezerih in podobno.
- Ti travniki se razvijejo na slabo hranljivih (negnojenih!) tleh, za katere je vir vode predvsem deževnica, ki zastaja na oglejeni plasti tal. Vse to vodi v kopičenje organske snovi v tleh in posledično zakisanje tal.
- Ta habitatni tip se lahko pojavlja tudi kot prehod v nizka barja (kjer se zakisanost stopnjuje) in povirja (stopnjuje se vlažnost in koncentracija baz v tleh) ali pa kot prehod v suha, s hranili revna travišča (na Visokem krasu).
- Pogosto izgledajo ta travišča dokaj heterogeno, saj se izmenjujejo zaplate z dominanco posameznih trav, šašev ali zeli.
Podtipi in pokazateljske vrste
Galerija
Srednjeevropski travniki z modro stožko na bazičnih tleh
Ilirski travniki z modro stožko (Deschampsio-Plantaginetum altissimae)
Travniki modre stožke na kislih tleh (Junco-Molinietum, Junco conglomerati-Betonicetum)
Mezofilni do vlažni travniki s trstikasto stožko (Molinia arundinacea)
Dejavniki ogrožanja
Travniki s prevladujočo stožko so v Sloveniji eden izmed najhitreje izginjajočih tipov travišč. Nekdaj so bili ti travniki večinoma upravljani kot steljniki za pridobivanje nastilja za hleve ali za pridelavo slabše (npr. konjske) mrve, vendar je njihova raba danes zelo zmanjšana. Te travnike ogroža več dejavnikov, ki so v veliki meri povezani z:
- intenzifikacijo rabe (gnojenje in posledično zgodnejša in pogostejša raba),
- preoravanjem v njive,
- dreniranjem (izsuševanjem),
- zaraščanjem (opuščanjem košnje in zaraščanje z lesno vegetacijo) in
- pozidavo.
Z orjaško zlato rozgo preraščen mokrotni travnik na Goričkem.
Foto: Klemen Eler
Kako lahko pomagam?
- Košnja na teh travnikih lahko poteka od enkrat do dvakrat letno. Košnja naj bo pozna, razen v primeru večje pokrovnosti z invazivnimi tujerodnimi rastlinskimi vrstami. V primeru prisotnosti določenih travniških vrst ptic (npr. kosec) naj košnja poteka po 1. avgustu. V primeru prisotnosti strašničinega in temnega mravljiščarja se naj košnja izvaja po 1. 9. na Ljubljanskem barju in po 15. 9. v ostalih delih Slovenije. Na Ljubljanskem barju, kjer je še prisoten barjanski okarček, travnike upravljamo prilagojeno tej vrsti.
- Odkos sušimo na tleh, ga odstranimo in ne povijamo v silažne bale. Odstranjevanje odkosa je nujno za zagotavljanje s hranili revnega, oligotrofnega stanja.
- Košnja naj ne bo prenizka in naj poteka na 10–15 cm višine.
- Če je na travniku prisoten travniški postavnež, ob košnji travnika puščamo nepokošen del v širini vsaj 5 m. Najbolj primerno je, da ostanejo nepokošeni deli tam, kjer je največja gostota gostiteljskih rastlin. Te robove kosimo mozaično enkrat na dve leti, koristni pa so tudi za druge vrste nevretenčarjev.
- Teh travnikov ne gnojimo. Ustrezna hranila na te površine prihajajo z občasno poplavljenostjo.
- Za uspevanje potrebujejo stabilen vodni režim, kar pomeni, da površine ne smemo odvodnjavati niti dlje časa zadrževati vode z zajezitvami.
- Za ohranjanje teh travišč je nedopustno tudi baliranje, mulčenje, apnenje in dosejevanje s komercialnimi in deteljno-travnimi mešanicami.
- Paša je neustrezen način rabe teh travišč, saj živali z iztrebljanjem vnašajo hranila, s teptanjem na slabo nosilnih glinenih ali šotnatih tleh pa poškodujejo travno rušo, ki se posledično spremeni v druge traviščne združbe.
- V primeru da nimamo težav z invazivnimi tujerodnimi vrstami, kot sta kanadska in orjaška zlata rozga (Solidago canadensis in S. gigantea), lahko za kakšno leto brez škode tudi izpustimo vsakršno gospodarjenje.
Finančna podpora
Na upravičenih območjih Natura 2000 lahko zaprosite za Kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila v okviru ukrepov:
Izven območij Natura 2000 ciljne podpore niso na voljo.