• Rastišča oligotrofnih mokrotnih travnikov so običajno razvita na dnu dolinic potokov, aluvialnih nanosov, kjer tla nekoč niso bila dovolj rodovitna za obdelovanje. Razviti so tudi na dnu kotlin, kraških poljih, presihajočih jezerih in podobno.
• Ti travniki se razvijejo na slabo hranljivih (negnojenih!) tleh, za katere je vir vode predvsem deževnica, ki zastaja na oglejeni plasti tal. Vse to vodi v kopičenje organske snovi v tleh in posledično zakisanje tal.
• Ta habitatni tip se lahko pojavlja tudi kot prehod v nizka barja (kjer se zakisanost stopnjuje) in povirja (stopnjuje se vlažnost in koncentracija baz v tleh) ali pa kot prehod v suha, s hranili revna travišča (na Visokem krasu).
• Pogosto izgledajo ta travišča dokaj heterogeno, saj se izmenjujejo zaplate z dominanco posameznih trav, šašev ali zeli.

Travniki s prevladujočo stožko so v Sloveniji eden izmed najhitreje izginjajočih tipov travišč. Nekdaj so bili ti travniki večinoma upravljani kot steljniki za pridobivanje nastilja za hleve ali za pridelavo slabše (npr. konjske) mrve, vendar je njihova raba danes zelo zmanjšana. Te travnike ogroža več dejavnikov, ki so v veliki meri povezani z:

• intenzifikacijo rabe (gnojenje in posledično zgodnejša in pogostejša raba),
• preoravanjem v njive,
• dreniranjem (izsuševanjem),
• zaraščanjem (opuščanjem košnje in zaraščanje z lesno vegetacijo) in
• pozidavo.

• Košnja na teh travnikih lahko poteka od enkrat do dvakrat letno. Košnja naj bo pozna, razen v primeru večje pokrovnosti z invazivnimi tujerodnimi rastlinskimi vrstami. V primeru prisotnosti določenih travniških vrst ptic (npr. kosec) naj košnja poteka po 1. avgustu. V primeru prisotnosti strašničinega in temnega mravljiščarja se naj košnja izvaja po 1. 9. na Ljubljanskem barju in po 15. 9. v ostalih delih Slovenije. Na Ljubljanskem barju, kjer je še prisoten barjanski okarček, travnike upravljamo prilagojeno tej vrsti.
• Odkos sušimo na tleh, ga odstranimo in ne povijamo v silažne bale. Odstranjevanje odkosa je nujno za zagotavljanje s hranili revnega, oligotrofnega stanja.
• Košnja naj ne bo prenizka in naj poteka na 10–15 cm višine.
• Če je na travniku prisoten travniški postavnež, ob košnji travnika puščamo nepokošen del v širini vsaj 5 m. Najbolj primerno je, da ostanejo nepokošeni deli tam, kjer je največja gostota gostiteljskih rastlin. Te robove kosimo mozaično enkrat na dve leti, koristni pa so tudi za druge vrste nevretenčarjev.
• Teh travnikov ne gnojimo. Ustrezna hranila na te površine prihajajo z občasno poplavljenostjo.
• Za uspevanje potrebujejo stabilen vodni režim, kar pomeni, da površine ne smemo odvodnjavati niti dlje časa zadrževati vode z zajezitvami.
• Za ohranjanje teh travišč je nedopustno tudi baliranje, mulčenje, apnenje in dosejevanje s komercialnimi in deteljno-travnimi mešanicami.
• Paša je neustrezen način rabe teh travišč, saj živali z iztrebljanjem vnašajo hranila, s teptanjem na slabo nosilnih glinenih ali šotnatih tleh pa poškodujejo travno rušo, ki se posledično spremeni v druge traviščne združbe.
• V primeru da nimamo težav z invazivnimi tujerodnimi vrstami, kot sta kanadska in orjaška zlata rozga (Solidago canadensis in S. gigantea), lahko za kakšno leto brez škode tudi izpustimo vsakršno gospodarjenje.