Nepokošen del travnika
Začasno nerabljeni deli travnikov in pašnikov predstavljajo življenjski prostor za različne organizme in služijo kot banka semen za okoliške površine.
Koristi
Nepokošeni deli na košenih travnikih so življenjsko okolje za različne vrste žuželk, kot so metulji, čebele in hrošči, ki imajo izjemen pomen tako za ekosistem kot za kmetijsko pridelavo, saj oprašujejo različne vrste rastlin. Poleg življenjskega prostora za različne razvojne stadije nudijo tudi prehranjevalna mesta, zavetje in mesta za razmnoževanje. Metuljem in hroščem omogočajo prezimovanje in razvoj celotnega življenjskega cikla. So tudi vir za ponovno naselitev žuželk na košene površine.
Ptice ekstenzivnih travnikov, kot sta kosec in jerebica, v nepokošenih delih najdejo zavetje, spet druge, kot sta na primer poljski škrjanec in veliki strnad, pa tam najdejo hrano. Za nočno aktivnega velikega skovika, ki se prehranjuje predvsem s kobilicami, so nepokošeni deli bistvenega pomena, saj na njih najde hrano. Julija, ko je njegova potreba po hrani višja zaradi hranjenja mladičev, je namreč na takih delih lahko do štirikrat več kobilic kot na košenih predelih. Zavetje in hrano v nepokošenih delih poišče tudi poljski zajec, čigar populacija v zadnjih desetletjih v Evropi upada.
Nepokošeni deli travnikov predstavljajo tudi semensko banko za okoliške košene površine in tako pripomorejo k ohranjanju biotske pestrosti na travniku in okoliških površinah.
Nepokošen del travnika so življensko okolje za številne živali. Pokosimo ga ob naslednji košnji. Nepokošen del ob vsaki košnji obvezno vzpostavimo na drugem delu travnika.
Foto: Katarina Denac
Nepokošen del naj obsega od 5 do 10 % strnjene površine travnika. Najbolje je, če ga lahko vzpostavimo blizu vodnih teles, grmišč in mejic.
Foto: Damijan Denac
Kako?
- Nepokošen del vzpostavimo ob vsaki košnji in ga pokosimo ob naslednji košnji, ko obvezno tudi pospravimo pokošeno biomaso. Hkrati vzpostavimo nov nepokošen del, ki mora biti obvezno na drugem predelu travnika, saj s tem preprečujemo zaraščanje in širjenje invazivnih rastlin.
- Če travnik kosimo enkrat letno, na nepokošenem delu košnjo in paše ne izvajamo eno leto (do naslednje košnje).
- Nepokošene pustimo vsaj 5–10 % strnjene površine travnika. Oblika ni pomembna, važno je le, da je čim bolj strnjena. Na podoben način lahko oddelimo tudi del pašnika.
- V primeru večjih strnjenih površin travinja vzpostavimo več nepokošenih pasov v širini vsaj 5 metrov, med seboj pa naj si bodo največ 250 metrov narazen, saj to omogoča nemoten prehod žuželk med njimi.
- Nepokošen del travnika ali del pašnika, ki ga začasno izvzamemo iz paše, je najbolje vzpostaviti blizu drugih krajinskih značilnosti, kot so vodna telesa, mokrišča, grmišča in mejice, saj se tako hitreje vzpostavi vrstno pestra združba, hkrati pa ta del deluje kot prehodni pas med različnimi življenjskimi okolji.
- Za nepokošen del travnika niso primerna mesta s hitro rastočimi grmovnicami in invazivnimi tujerodnimi rastlinskimi vrstami.
Finančna podpora
Za vzpostavitev nepokošenega dela travnika je mogoče pridobiti finančno podporo v okviru več shem Kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil:
