Invazivne tujerodne rastline

Invazivne rastline zmanjšujejo pridelek, povečujejo stroške pridelave in povzročajo škodo na zemljiščih in infrastrukturi, nekatere pa so strupene tudi za rejne živali. Izpodrivajo tudi domorodne vrste in povzročajo slabšanje stanja njihovih habitatov.

Jeseni so mnoga slabo vzdrževana ravninska območja ob rekah, cestah in poteh ter ob gozdnih robovih polna invazivnih rastlin, ki se pogosto razširijo tudi na kmetijske površine. Foto: Klemen Eler

Koristi odstranjevanja

Tujerodne rastline uspevajo v območjih, kamor se same po naravni poti zaradi velikih razdalj ne bi mogle razširiti, temveč jih je tja zanesel človek namerno (kot kulturne, okrasne, meliorativne, gozdne) ali nenamerno (skupaj z različnim tovorom, zemljino, sadikami, krmo ipd.). Le približno vsaka stota zanesena rastlinska vrsta pa v našem okolju postane invazivna, kar pomeni, da je dovolj konkurenčna, da se začne spontano širiti ter pri tem povzročati škodo.

Negativni učinki invazivnih rastlin se zelo razlikujejo od vrste do vrste. V kmetijstvu kot pleveli zmanjšujejo pridelek, povečujejo stroške pridelave in povzročajo škodo na zemljiščih. Kmetovalce silijo v agrotehnične postopke, ki jih prej ni bilo treba izvajati tako skrbno ali tako pogosto (zatiranje plevelov, čistilne košnje, večkratna obdelava strnišč, čiščenje mehanizacije). Nekatere vrste so tudi problematične za domače živali, saj so strupene ali pa imajo slabo krmno vrednost. Nekatere drevesne in steblikaste vrste poškodujejo tudi stavbe, nasipe in brežine rek.

Tujerodne rastline so škodljive v naravovarstvenem smislu, saj lahko izpodrivajo in ogrožajo domorodne (avtohtone) rastlinske in živalske vrste, spreminjajo izgled pokrajine in delovanje ekosistemov. Tudi povečana raba herbicidov zaradi zatiranja invazivnih plevelov pomeni večjo grožnjo okolju.

Nekaj vrst je škodljivih tudi za zdravje človeka, saj so bodisi alergene (vrste iz rodu ambrozija) ali pa povzročajo hudo vnetje kože (kobulnice).

Invazivne vrste se k nam zelo pogosto razširijo s prometnimi tokovi ljudi in blaga, vetrom, živalmi in po rekah. Stalno pa beležimo tudi na novo zanešene rastlinske in živalske vrste, med katerimi je tudi kar nekaj okrasnih in prehranskih vrst.
Foto: Klemen Eler

Od kod uspešnost invazivnih rastlin v našem okolju?

V splošnem sta dva razloga, zakaj se nekatere tujerodne vrste v naravi začno širiti. Prvi razlog je, da imajo določene biološke lastnosti, zaradi katerih so bolj konkurenčne v primerjavi z domačimi vrstami. Značilna je hitra rast, intenzivno vegetativno razmnoževanje ali razmnoževanje s semeni, učinkoviti načini širjenja, izkoriščanje prostih ekoloških niš (npr. v poletnem in jesenskem obdobju, ko se naše vrste že pripravljajo na mirovanje), učinkovito preživetje neugodnih razmer ter ekološka prilagodljivost.

Drugi razlog je ustrezno okolje, kamor se invazivne rastline lahko razširijo. Za takšno okolje prav tako pogosto poskrbi človek. Največ invazivnih rastlin namreč srečamo v motenih okoljih, kjer je bila prvotna vegetacija odstranjena ali prizadeta zaradi oranja, paše, pretirane košnje, teptanja, gradbenih posegov, vodne erozije, poseka, požarov, nasipavanja ipd. Manj invazivnih rastlin srečamo v vrstno bogatih, neprizadetih gozdovih in traviščih ter v gorskih območjih.

Vrstno bogati in ustrezno vzdrževani travniki so težje podvrženi vdoru invazivnih vrst. Problem pogosto nastane, če pride do poškodb travne ruše zaradi neustrezne rabe (mulčenje) ali prevelike obtežbe pri paši.
Foto: Klemen Eler

Jeseni so mnoga slabo vzdrževana ravninska območja ob rekah, cestah in poteh ter ob gozdnih robovih polna invazivnih rastlin, ki se pogosto razširijo tudi na kmetijske površine.
Foto: Klemen Eler

Ključni napotki

Preprečimo vnos tujerodnih vrst tako, da se izogibamo gojenju invazivnih ali potencialno invazivnih vrst na kmetijskih zemljiščih in vrtu. Enako velja tudi za vrste, ki se uporabljajo v biotičnem varstvu rastlin. Če nismo prepričani, preverimo pri strokovnjakih ali v strokovni literaturi.
Redno pregledujmo in vzdržujmo kmetijska zemljišča in robna območja, kot so gozdni robovi, travniški pasovi (ozare), poljske poti in zemljišča ob poslopjih
Če na sosednjih parcelah opazimo razrast invazivnih rastlin, na to opozorimo lastnike.
Na kmetijskih zemljiščih redno odstranjujmo znane invazivne vrste pred cvetenjem oz. tvorbo semen po priporočenih postopkih za posamezno vrsto.
Odkošenih ali izkopanih invazivnih rastlin (posebej stebel s semeni in koreninskih delov) ne kompostiramo, odlagamo v naravo ali na gnojišče, temveč jih sežgemo ali odložimo na za to določena mesta s strani občinskih komunalnih podjetij.
Pazljivo ravnamo tudi z zemljino, ki je okužena s semeni ali koreninskimi deli invazivnih rastlin. Ne odlagamo je na ustrezne deponije, v vodotoke ali na območja, kjer so te vrste že prisotne.
Očistimo mehanizacijo, ki je bila v stiku z invazivnimi vrstami ali okuženo zemljino. Če je mogoče, čiščenje izvajamo na mestu opravljenega dela.
Ob zemeljskih delih ali erozijskih dogodkih čim hitreje ozelenimo odprta tla z zelenim mulčem (sveže pokošen rastlinski material z zrelimi semeni), senenim drobirjem (posušen rastlinski material) ali semensko mešanico iz vrstno bogatih in pozno košenih travnikov v okolici. Na ornih površinah lahko uporabimo tudi hitrorastoča žita (oves, ječmen) ali razmeram prilagojeno travno-deteljno mešanico.
Izobražujmo se o novostih na tem področju in izmenjujmo izkušnje z drugimi kmetovalci. Če na svojih površinah odkrijemo neznane, agresivne plevelne ali druge rastlinske vrste, to javimo ustreznim inštitucijam.

Kako?

Pelinolistna ambrozija (žvrklja)

Pelinolistna ambrozija (Ambrosia artemisiifolia) je enoletna rastlina, ki cveti med julijem in oktobrom.
Potrebuje odprta, osončena tla, kjer je naravna vegetacija prizadeta zaradi različnih motenj (oranje, teptanje, pretirana paša, nasipavanje). Dovolj konkurenčna je le v primerjavi z drugimi pleveli in njivskimi kulturami, v ustrezno upravljana travišča, gozdove, grmišča in druga okolja se težje naseljuje.
V Sloveniji je splošno razširjena in je ponekod postala najpomembnejši plevel njiv. Najpogostejša je ob prometnicah, na odprtih peščenih površinah ter na njivah. Na njivah je zelo pogosta v ravninah vzhodne Slovenije in ponekod na Primorskem (Vipavska dolina).
Kot agresivna plevelna vrsta na njivah lahko ob večjih gostotah izrazito zmanjša pridelek. Manj problematična je v žitih, travno-deteljnih mešanicah in oljni ogrščici. Velik problem pa je v posevkih nekaterih poznih okopavin (čebula, sladkorna pesa, buče) in stročnic (soja, fižol, grah) ter v strniščnih dosevkih (ajda, repa).
Zaradi izjemno velike alergenosti ima znaten vpliv na zdravje ljudi.
Razmnožuje se le s semenom, ki je zelo obstojno, saj je v tleh kaljivo več deset let.
Glavni ukrep je preprečitev tvorbe semen. Ob majhnih populacijah se splača rastline pred tvorbo semen ročno populiti, pri čemer pazimo, da imamo ustrezno zaščitno opremo.
Na njivah so razpoložljivi talni ali listni herbicidi ob pravilni uporabi razmeroma učinkoviti, vendar je uporaba teh sredstev manj primerna z vidika učinkov na okolje. Če zaradi vremenskih razmer herbicidi niso delovali, kombiniramo zatiranje z mehanskimi postopki. V primeru zelo okuženih njiv je včasih edini ukrep zatravljenje njiv.
Na travnikih in pašnikih je ključno vzdrževanje goste, nepoškodovane travne ruše. Če se žvrklja vseeno pojavi, pa je smiselno uvesti večkratno košnjo čim bliže tlom, da se rastline ponovno ne razrastejo. Pri tem mora biti prva košnja šele v času dobre obraščenosti, vendar pred cvetenjem.
Pazimo tudi, da ne premikamo okužene zemljine in čistimo mehanizacijo.
Odkar se je v Sloveniji pojavil hrošč ambrozijev lepenec (Ophraella communa), ki se hrani s to rastlino, opažamo manjšo konkurenčnost ambrozije, čeprav se zaradi dinamike populacije hrošča skozi leta vpliv nanjo spreminja.

Deljenolistna rudbekija

Deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata) je steblikasta trajnica višine do 3 m, pri kateri zimo preživijo podzemni organi.
Potrebuje stalno sveža, hranljiva, vendar ne mokra ali poplavljena tla. Bolj pogosta so senčna kot sončna rastišča.
Najpogostejša je ob rekah, dovolj svežih gozdnih robovih, med grmovjem, ob jarkih in podobno.
Pri nas jo najdemo predvsem v nižinskih območjih bližje naseljem.
Lokalno zaradi svoje višine izpodriva domorodne rastline in včasih moti pomlajevanje drevesnih vrst. Ob veliki zastopanosti na traviščih lahko zmanjšuje krmno vrednost travne ruše.
Lokalno se širi z razrastjo podzemnih živic, pri čemer lahko tvori nekaj kvadratnih metrov velike zaplate. Najbolj se širi z neočiščeno zemljino, saj so za širjenje dovolj že nekaj cm veliki koščki živic.
Odstranjujmo rastline z vrtov, vendar jih pri tem ne odlagajmo v naravo. Najbolje je, da podzemne dele sežgemo.
Pazimo tudi, da ne premikamo okužene zemljine in čistimo mehanizacijo.
Pri majhnih populacijah je učinkovito večkratno ročno puljenje in naknadna ozelenitev tal. Večje sestoje počasi izčrpavamo s pogostejšo, vsaj dvakratno košnjo maja ali junija ter avgusta.
Učinkovita je tudi paša, saj so rastline, posebej listi, užitni in dokaj hranljivi.
Zatiramo jo lahko tudi z mazanjem listov s herbicidi, s čimer ne škodimo rastlinam, ki rastejo pod rudbekijo. Pri tem pazimo na oddaljenost od vodotokov.

Kanadska in orjaška zlata rozga

Kanadska (Solidago canadensis) in orjaška zlata rozga (Solidago gigantea) sta dve podobni vrsti prezimnih trajnic, pri katerih nadzemni deli jeseni propadejo, zimo pa preživijo podzemni organi.
Rasteta v večjih zaplatah oz. v bolj ali manj enovrstnih sestojih. Najbolje uspevata na razmeroma globokih, svežih do vlažnih tleh. Ustrezajo jima sončne lege.
Pogosti sta na opuščenih ali redko oz. pozno košenih vlažnih travnikih, steljnikih, v jarkih, ob rekah, v topolovih nasadih, ob robovih gozda, na obcestnih brežinah. Za kalitev potrebujeta vsaj do določene mere odprta tla.
V Sloveniji sta splošno razširjeni in med najbolj težavnimi invazivnimi vrstami pri nas. Manj pogosti sta v alpskem svetu, na območju obsežnih gozdov in na Krasu.
Obe vrsti tvorita goste sestoje in s tem izrazito izpodrivata domorodne rastlinske vrste. S tem prizadeneta tudi združbe žuželčjih in ptičjih vrst, ki so vezane na naše rastline ali rastlinske združbe.
Posebej močno se širita na vlažnih traviščih, ki jih kosimo kasneje. Pozna košnja (ali celo odsotnost košnje) izrazito pospešuje širjenje zlate rozge.
Enovrstni sestoji zlate rozge zmanjšujejo tudi krmno vrednost travne ruše, saj vrsti izpodrivata bolj kakovostne domače rastline.
Lokalno se širita s podzemnimi korenikami, na večje razdalje pa z drobnim semenom, ki se prenaša z vetrom, vodo in človekovo dejavnostjo.
Površine s posameznimi manjšimi otoki zlate rozge je najučinkoviteje večkratno ročno očistiti s puljenjem in izkopavanjem. Po izkopavanju je potrebna hitra ozelenitev odprtih tal, da preprečimo ponovno kalitev.
V primeru zelo preraščenih površin je popolna odstranitev praktično nemogoča. Pojavnost na površini zmanjšujemo z večkratno košnjo (vsaj dvakrat letno, maja/junija in nato avgusta), s čimer zlate rozge sicer ne izkoreninimo, so pa sestoji redkejši in med njimi uspevajo tudi domače travniške vrste.
Na območjih naravovarstveno pomembnih vlažnih travnikov (Ljubljansko barje, Cerkniško, Radensko in Planinsko polje, Pivško podolje) je za ohranitev tipične sestave teh travnikov in za preprečitev širjenja zlate rozge treba v čim večji meri zagotavljati s hranili revno stanje. To pomeni vsakoletno košnjo in odsotnost kakršnegakoli gnojenja. Zgolj mulčenje zelinja ni dovolj, saj se hranila začno kopičiti. Tudi paša ni zaželena, saj gre prav tako za premalo odnašanja hranil in preveč odpiranja tal s teptanjem.

Enoletna suholetnica

Enoletna suholetnica (Erigeron annuus) je včasih enoletna, največkrat pa dvoletna rastlina (prezimi kot rozeta), redko celo kot kratkoživa trajnica.
Posamezna rastlina ima več tednov dolgo obdobje cvetenja; tudi ko še intenzivno cveti, ima mnogo koškov že zrelo seme.
Ustrezajo ji sončna rastišča. Glede tal je razmeroma nezahtevna, ne uspeva le na zelo mokrih ali izrazito suhih, kamnitih tleh.
Najpogostejša je na ruderalnih rastiščih, kot so cestne in železniške brežine, nasipališča, opuščene njive, obilno se pojavlja tudi ponekod na slabše vzdrževanih travnikih in pašnikih, ob gozdnih vlakah in na gozdnem robu.
Vse bolj stalno je zastopana tudi na redno vzdrževanih kmetijskih površinah, od travinja ji bolj ustreza polintenzivno polsuho do zmerno vlažno travinje.
K nam najprej zanesena kot okrasna rastlina. Od takrat se je hitro razširila po vsej Sloveniji in je zaradi velike ekološke amplitude med najbolj pogostimi tujerodnimi rastlinami.
Ob večji zastopanosti na travnikih in pašnikih zmanjšuje krmno vrednost ruše. Rastlina ni strupena, vendar je zaradi dlakavosti živali ne jedo, zato je ob masovni namnožitvi taka mrva slabe krmne vrednosti. V fazi rozete jo domače živali delno popasejo.
Ima tudi ekološki učinek, saj izpodriva domorodne vrste, čeprav zaradi bolj šopastega načina rasti to ni tako intenzivno kot pri vrstah, ki z vegetativnim širjenjem tvorijo zaplate.
Razmnožuje se s semenom, ki se širi z vetrom, mehanizacijo oz. vozili, zemljino, nastilom in mrvo, organskimi gnojili in živalmi.
Osnova ukrepov je preprečitev tvorbe semen. Ob odkosu stebel največkrat blizu tal izraščajo nova, ki jih moramo pred cvetenjem zopet pokositi. Z dovolj pogosto košnjo se pogostost suholetnice počasi zmanjšuje. Zaradi cvetenja prav do zime pogosto zanemarimo poznojesensko (čistilno) košnjo, ko se suholetnica lahko namnoži.
Stalna pogosta košnja pa na drugi strani lahko vodi v osiromašenje travne ruše in prevlado rozetastih rastlin, ki imajo manjšo krmno in naravovarstveno vrednost. Za ohranitev vrstne sestave travišč in proizvodnega potenciala zato s pogosto košnjo prenehamo, ko zastopanost suholetnice dovolj zmanjšamo.
Na trajnih pašnikih se pogosto zelo razširi, ker jo živina pušča. Nujna je večkratna čistilna košnja pred cvetenjem in ustrezno vodenje paše.
V trajnih nasadih je pomembno redno vzdrževanje ledine in/ali herbicidnega pasu.
Da zmanjšamo pritisk semena iz okoliških površin, je treba izvajati zatiranje tudi tam (ob cestah in poteh, mejna območja med lastniki parcel, gozdni rob). Opozorimo lastnike sosednjih parcel na razrast enoletne suholetnice na njihovih površinah.

Dresniki

V to skupino štejemo vrste japonski dresnik (Fallopia japonica), češki dresnik (Fallopia bohemica) in sahalinski dresnik (Fallopia sachalinensis).
Dresnik je trajna steblikasta rastlina, višine od 2 do 3 m, včasih tudi višja.
Ustrezajo mu sveža do zmerno vlažna, s hranili dovolj bogata tla. Na sončnih rastiščih tvori velike sestoje, preživi pa tudi v senci dreves (npr. v logih), kjer so sestoji nekoliko redkejši.
Najpogosteje se pojavlja ob rekah, jarkih, ob gozdnih robovih, ob robu nasipališč in gradbenih območij, tudi ob robovih njiv, od koder se ponekod širi nanje.
Po Evropi se je najprej razširil s sajenjem sadik v botaničnih vrtovih, javnih nasadih in zasebnih vrtovih. Kasneje se je največ širil s premiki zemljine ob gradbenih delih ter z vodotoki.
V Sloveniji je razširjen povsod do nadmorske višine okrog 1000 m, manjka le na bolj sušnih, kraških območjih.
Kot visoka steblika, ki tvori praktično enovrstne sestoje, izredno močno izpodriva domorodno vegetacijo in s tem tudi nekatere živalske vrste ter spreminja izgled pokrajine.
Slabša erozijsko odpornost rečnih bregov, v obrečnih gozdovih pa zmanjšuje uspešnost pomlajevanja drevesnih vrst. S podzemnimi deli škoduje zgradbam, cestam in komunalnim vodom. Pri vdiranju na njive in travnike zmanjšuje pridelek.
V Evropi se vrsta razmnožuje z rizomi (podzemnimi deli), pri čemer je za širjenje pogosto dovolj že nekaj cm velik košček korenike, če vsebuje oko, iz katerega odžene novo steblo in korenine.
Velike sestoje dresnika je izredno težko popolnoma odstraniti. To je finančno vzdržno le na majhnih površinah s kombiniranjem kemičnega zatiranja ter izkopavanja korenin (tudi do 10 m navzven od mesta izraščanja). Na zelo majhnih površinah se je kot uspešno izkazalo tudi večletno pokrivanje površin s črno folijo. Podzemne dele ob izkopavanju izločimo s finim presejanjem prsti ali kompletno zamenjavo tal do globine okrog 3 m ali več.
Predvsem delujemo preventivno in pazimo na premike zemljine, kjer je rastel dresnik. Pomembno je čiščenje strojev.
Stebla brez semen pri košnji lahko v suhem vremenu na tleh posušimo. Podzemne dele ter stebla križancev z zrelimi semeni je najbolje sežgati.

Veliki pajesen

Veliki pajesen (Ailanthus altissima) je drevesna vrsta, ki zraste do 20 m visoko, redko višje.
Glede tal je precej nezahteven. Kali in raste tudi v razpokah v cestah, ob stavbah, med skalami, ne ustrezajo mu le mokrotna tla. Raje ima topla in sončna rastišča.
Najpogosteje ga najdemo na degradiranih površinah, ob cestah, vodotokih, na opuščenih travnikih in pašnikih, ob robovih gozda in med grmovjem.
Pri nas je najbolj pogost na Primorskem (Kras, Posočje, Vipavska dolina), zelo pa je že razširjen tudi v notranjosti Slovenije (širša območja ob Savi, Savinji, Dravi in drugih vodotokih) in v mestnih okoljih.
Zaradi izredno hitre rasti prehiti druge vrste in vpliva na pomlajevanje domorodnih dreves in grmov. S senčenjem in z izločki korenin ter listov izrinja domorodno vegetacijo.
S koreninami poškoduje ceste, zgradbe in komunalne vode. Pri nekaterih ljudeh pelod povzroča alergijo.
Lokalno se širi z izrastki iz panja in koreninskimi izrastki, posebej če odstranimo glavno deblo. Na večje razdalje se širi s semenom z vetrom, vodo, vozili in prevozi zemljine.
Pri načrtovanju zasaditev vrtov, parkov in drevoredov se ne poslužujmo velikega pajesena.
S pajesenom močno zaraščene travnike in pašnike je težko očistiti te vrste. Mlade rastline lahko izpulimo ali zatiramo s herbicidi.
Koristno je odstranjevati predvsem odrasle ženske rastline, ki tvorijo seme. Če odraslo rastlino požagamo, se zelo hitro obnovi z izrastki iz panja in korenin. Nove izrastke moramo odstranjevati več let, da se rastlina izčrpa.
Učinkovita je kombinacija žaganja in premazovanja panjev z ustreznimi herbicidi. Ponekod kot učinkovito navajajo tudi apliciranje herbicida v luknje, ki jih izvrtamo v deblo.
S pašo ga težko zatiramo, ker ga živina zaradi dlakavosti listov, vonja in najverjetnejše strupenosti ne konzumira.

Raznozobi grint

Raznozobi grint (Senecio inaequidens) je kratkoživa (5–7 let), široko razrasla trajnica, visoka od 20 do 80 cm. Cveti od julija do zmrzali; kjer ne zmrzuje, cveti tudi še januarja.
Ustrezajo mu sončna ruderalna rastišča, kjer je vegetacija prizadeta zaradi motenj (ob cestah in železnicah, na nasipališčih, bolj popasenih pašnikih, v vinogradih in sadovnjakih, požariščih in posekah).
Pri nas ga je zaenkrat največ na Primorskem, čeprav se (predvsem ob cestah) širi tudi v notranjost.
Kot mnogo grintov je zelo strupen za človeka in živali, saj vsebuje za jetra nevarne pirolizidinske alkaloide. Toksini v pelodu prehajajo ob paši čebel tudi v med.
Živali na paši se ga večinoma izogibajo, čeprav so znani primeri zastrupitev in poginov. Pri večjih gostotah je zelo nevaren v mrvi.
Večinoma ne tvori enovrstnih sestojev, zato je vpliv na zmanjševanje biotske pestrosti manj izrazit, čeprav najbrž ne zanemarljiv.
Razmnožuje se s semeni oz. plodovi, ki se zaradi majhne mase hitro širijo z vetrom, vozili in živalmi.
Manjše populacije najbolje zatiramo s puljenjem, ki je zaradi plitvih korenin dokaj hitro in učinkovito. Izpuljene rastline spravljamo v vreče, da ne trosimo semen.
Širjenje preprečujemo s košnjo, ki mora biti opravljena pred cvetenjem, čiščenjem mehanizacije, smerjo košnje od neokuženih do okuženih območij ter ustrezno rabo zemljišč (manj motenj v naravni vegetaciji, hitra sanacija z ozelenitvijo z domorodnimi rastlinami).
Na pašnikih je pomembna čistilna košnja pred cvetenjem, ki pa na strmejših legah ali zelo kamnitih kraških tleh ni izvedljiva. Tam nam ostane skoraj izključno puljenje rastlin in preventivno delovanje (kontrolirana paša, kjer ni prepasenih predelov).

Topinambur ali laška repa

Topinambur (Helianthus tuberosus) je steblikasta trajnica, visoka od 1,5 do 3 m. Druga imena za topinambur so še laška repa, gomoljasta sončnica in jeruzalemska artičoka.
Ustrezajo mu dovolj globoka, hranljiva, zračna in dovolj vlažna, vendar ne mokrotna tla. Je razmeroma toploljuben, zato ga največ najdemo v nižinah.
Naseli se na rastišča, kjer je bila prvotna vegetacija vsaj deloma prizadeta (poplavljanje rek, zemeljska dela, kmetijska raba).
Danes je razširjen marsikje po Evropi, vendar ni povsod invaziven. V Sloveniji je od sredine 19. stoletja. Najpogostejši je na širšem območju večjih rek, ponekod na kmetijskih območjih in v okolici naselij.
Zaradi svoje višine in vegetativnega širjenja z gomolji tvori večje sestoje in izpodriva druge rastline. Kjer se pojavlja na kmetijskih površinah, zmanjšuje pridelek. Na rečnih bregovih zaradi plitvega koreninskega sistema pospešuje erozijo bregov.
Razmnožuje se s podzemnimi gomolji in s semeni. Gomolji se v naravi znajdejo kot ostanki z vrtov, ostanki nekdanje gojitve na njivah ali pri premikih zemljine, širijo pa se tudi z vodotoki. Semena se širijo po vodi, z mehanizacijo in le delno z vetrom.
Če gojimo topinambur na vrtovih ali njivah, je priporočljivo stebla pred cvetenjem porezati do višine prvih cvetov, tal, v katerih raste, pa ne premikamo.
Gomoljev ne odlagamo ali sadimo (npr. za prehrano divjadi) v naravo.
Prepogostih motenj (paša, košnja, prekopavanje) ne prenaša, zato večje sestoje slabimo s pogostejšo košnjo vsaj dvakrat v sezoni (junij, avgust). S pašo ga težko kontroliramo, saj ga živali zaradi dlakavosti nerade jedo.
Za popolnejšo odstranitev se poslužujemo izkopavanja gomoljev spomladi, po izkopavanju površino čim prej ozelenimo z domordnimi rastlinami ter vsaj dve leti izvajamo preglede očiščene površine za morebitno ponovno odganjanje.

Žlezava nedotika

Žlezava nedotika (Impatiens glandulifera) je steblikasta enoletnica, visoka od 1,2 do 3 m. Steblo je precej vodeno, votlo, kolenčasto, pri dnu pogosto poleglo, kjer se ukoreninja. Cveti od julija do oktobra.
Ustrezajo ji vlažna, hranljiva tla, kjer so periodične motnje (rečno poplavljanje, jarki). Raje ima osončena rastišča, uspeva pa tudi v delni senci.
Pri nas je najpogostejša v ravninskih obrečnih predelih Save, Drave, Mure, Krke, Sotle in na drugih nižinskih območjih z dovolj vlage v tleh.
Zaradi hitre rasti, masovnega semenenja in svoje višine lahko tvori velike sestoje in izrinja druge rastline. Zaradi plitvih in enoletnih korenin povečuje erozijsko ogroženost rečnih bregov in vpliva na slabšo pretočnost vodotokov, kanalov in jarkov.
Na ustrezno upravljanih traviščih ter na njivskih površinah zaradi dovolj dolgega obdobja do cvetenja večinoma ni uspešna.
Razmnožuje se le s semeni, ki jih prenaša voda, človek s svojimi aktivnostmi ter deloma živali.
Terenska opažanja kažejo, da seme v tleh ni zelo dolgoživo, zato je možno z doslednim odstranjevanjem rastlin območja ob (manjših) vodotokih očistiti te vrste.
Površine čistimo pred cvetenjem nedotike s košnjo ali pri manjših sestojih s puljenjem. Ker rastline nedotike rade odganjajo iz odrezanih stebel, košnjo ponovimo večkrat v sezoni.
Za čiščenje rečnih bregov te ukrepe izvajamo dolvodno, sicer se nam nedotika hitro spet naseli.
Herbicide odsvetujemo zaradi občutljivosti vodnih ekosistemov, ob katerih ta vrsta pogosto raste.

Nekatere potencialne nove invazivne vrste v Sloveniji

Navadna kustovnica ali goji (Lycium barbarum) je grmovna vrsta, visoka večinoma do 2 m, ki cveti od maja do septembra. Goji se kot okrasna rastlina, vse bolj pa je priljubljena zaradi jagodastih plodov. S tvorbo gostih sestojev izpodriva domorodne rastlinske vrste in je gostitelj nekaterih bolezni razhudnikovk (tudi krompirjeve plesni). Odstranjujemo jo z izkopavanjem, s stalno košnjo poganjkov, s katero izčrpavamo posamezne grme, ter z aplikacijo herbicidov na zelene dele v času intenzivne rasti (junij, julij).
Vzhodna jastrebina (Galega orientalis) je visokorasla večletna metuljnica, ki cveti junija in julija in se največ uporablja kot z beljakovinami bogata krmna rastlina, pa tudi kot medovita in okrasna rastlina. Ob večjih namnožitvah izpodriva domorodne vrste. Na njivah širjenje preprečujemo z zaoravanjem in rednimi postopki zatiranja plevelov. Na travinju se njena zastopanost zmanjša z večjo pogostnostjo košnje in paše ter zgodnejšim začetkom prve rabe v sezoni.
Črnoplodna aronija (Aronia melanocarpa) in vijoličnoplodna aronija (Aronia prunifolia) sta listopadni grmovnici višine do 3 m, ki se uporabljata za pridelavo plodov in kot okrasni rastlini. V Sloveniji okolij, ki bi izrazito ustrezala aroniji, ni veliko, kjer pa so, so največkrat naravovarstveno zelo pomembna. Izogibajmo se sajenju in preprečimo raznašanje semen s pticam tako, da ob zorenju plodov prekrijemo grme z mrežami.
Kitajski in orjaški miskant (tudi prstasti trstikovec) (Miscanthus sinensis in M. x giganteus) sta dve visoki vrsti trave, ki imata značilno šopasto rast, ki je posledica razraščanja s kratkimi podzemnimi rizomi. Kitajski miskant se uporablja kot okrasna trava, orjaški miskant pa kot nezahtevna energetska rastlina za proizvodnjo kuriv (peleti) in etanola ter pridelavo nastilja. V primeru invazivnosti pri nas predstavljata nevarnost za naravo (izpodrivanje domorodnih vrst), povečano požarno ogroženost in spremenjen izgled krajine.
Navadna pavlovnija (Paulownia tomentosa) je kratkoživa drevesna vrsta, ki se goji kot okrasno drevo, nove hibridne sorte, ki so večinoma sterilne, pa gojijo tudi za pridelavo lesa. V Evropi zaenkrat še ni znakov večje invazivnosti, ponekod se pojavlja podivjano v okolici naselij.

Galerija

Finančna podpora

V skladu z Odredbo o ukrepih za zatiranje škodljivih rastlin iz rodu Ambrosia je treba odstraniti škodljive rastline s koreninami vred ali odstraniti njihov nadzemni del na način, da se škodljiva rastlina v tej rastni dobi ne obraste več. Opraviti je treba tudi nadaljnja redna opazovanja zemljišč v rastni dobi do konca septembra. Odstranjevanje teh rastlin poteka na stroške lastnika zemljišča.

Prejemniki podpor Skupne kmetijske politike morajo v skladu s pravili Pogojenosti na celotnem kmetijskem gospodarstvu izvajati ukrepe za omejitev širjenja tujerodnih rastlin z invazivnim potencialom, kar pomeni, da ne smejo cveteti ali semeniti oziroma se širiti v primeru lesnih rastlin. Mednje sodijo rudbekija, kanadska in orjaška zlata rozga, enoletna suholetnica, ambrozija, sirska svilnica, žlezava nedotika, navadna barvilnica (Phytolacca americana), veliki pajesen in dresnik.

Na območjih Natura 2000 je prepovedano tudi vzpostavljanje novih in obnavljanje obstoječih nasadov naslednjih tujerodnih rastlin z invazivnim potencialom: miskant, goji jagode, topinambur, aronija in abesinska gizotija.

Na površini upravičenih kmetijskih zemljišč (GERK) s trajnim travinjem, na katerih je več kot 30 % površine prerasle z invazivnimi tujerodnimi rastlinskimi vrstami, lahko zaprosite za finančno podporo pri obvladovanju širjenja v okviru ukrepa KOPOP BK.11 Obvladovanje invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst. V ukrep se je mogoče vpisati na nekaterih območjih Natura 2000, na katerih se izvajajo naravovarstveni ukrepi KOPOP.

Gradiva

Spletni portal Invazivke
Spletna aplikacija Invazivke je del javnega elektronskega informacijskega sistema za zbiranje podatkov o invazivnih tujerodnih vrstah (ITV) in povezuje več obstoječih informacijskih sistemov, ki že zbirajo podatke o ITV v Sloveniji.
Preberi več
Terenski priročnik za prepoznavanje tujerodnih vrst v gozdovih
V terenskem priročniku so prikazani rastline, glive, žuželke in sesalci. Rastline so razdeljene glede na življenjsko obliko na drevesa, grme, vzpenjavke in zelnate rastline.
Preberi več
Invazivne rastline in kmetijstvo
S to knjižico se želi predstaviti lastnosti in zatiranje invazivnih rastlin, ki so pri nas že razširjene in so tudi del navzkrižne skladnosti, ter potencialne nove invazivke, ki so že prisotne ponekod pri nas in za katere je zgodnje odkrivanje in odstranitev majhnih populacij zelo učinkovit način reševanja problema.
Preberi več