Grmišča

Grmišča so pomembne krajinske značilnosti, ki povečajo mozaičnost kulturne krajine in omogočijo večjo lokalno pestrost vrst in življenjskih okolij. So ključnega pomena za ohranjanje določenih ogroženih vrst.

Koristi

Grmišča so z grmovno vegetacijo zaraščeni deli parcel, ki so v kmetijski krajini velikokrat prehodna stopnja pri zaraščanju travišč v gozd in so podvržena stalnim spremembam. Ko se raztezajo v liniji, jih imenujemo mejice. Predvsem v intenzivno rabljeni krajini so pomemben strukturni element, ki nudi življenjski prostor številnim živalim, med katerimi so tudi ogrožene vrste, kot sta pisana penica in hromi volnoritec. V zaraščajoči kmetijski krajini pa ima lahko velik obseg grmišč na vrste, ki so vezane na odprto krajino, tudi negativen vpliv.

Cvetoči grmi, kot so glog, črni trn, šipek in robidnica, predstavljajo hrano opraševalcem, plodovi pa so pomemben del hrane ptic in drugih živali zlasti v jesenskem in zimskem času. V grmiščih živijo tudi nevretenčarji, kot so različni hrošči, kobilice in metulji, ptice, kot sta rjavi srakoper in rumeni strnad, ter sesalci, kot sta poljski zajec in jež.

Grmišča se ob primernem vzdrževanju ne razširjajo na travinje in orne površine, zato ne ogrožajo kmetijske pridelave. V njihovi okolici se zaradi zavetrja in sence spremeni posebna mikroklima in s tem se poveča pestrost življenjskih okolij. Ob robu gozda grmišča delujejo kot prehodno območje, ki zmanjša vnos hranil in vpliv FFS na gozd.

2. Žuželke – Metulji mejic – Satyrium pruni – slivov repkar_Barbara Zakšek

Slivov repkar za svoj razvoj potrebuje črni trn, glavno hranilno rastlino gosenic in skoraj nikoli ne zapusti varnega zavetja mejic in grmišč.
Foto: Barbara Zakšek

Grmišče v zimskem času.
Foto: Damijan Denac

Ključni napotki

Vzdržujmo in ohranjajmo obstoječa travišča v intenzivno rabljeni kmetijski krajini (v Sloveniji so to predvsem vsa nižinska območja) in preprečimo njihovo izkrčevanje z namenom povečevanja kmetijskih površin in pozidave.
Če je le mogoče grmišča ohranjajmo na istem mestu, saj so tako živali navajene na njihovo lokacijo v krajini. V izrednih primerih, ko je grmišča treba odstraniti, jih nadomestimo na drugem delu kmetije. Skrbimo, da so grmišča in mejice po krajini razporejena čim bolj enakomerno.
Grmišča so izredno dinamična, zato je za njihovo ohranjanje občasno potrebno postopno pomlajevanje sestoja.
Odmrlih lesnih delov iz narave ne odstranjujemo, saj so izrednega pomena za nekatere glive in nevretenčarje.

Kako?

Vzdrževanje grmišč

Iz grmišča odstranjujmo drevesne vrste, da se grmišče ne spremeni v gozd. Ohranimo samo nekaj višjih dreves.
Na vsaka tri leta pozimi obrežemo eno petino sestoja. S tem ohranjamo pestro starostno strukturo grmišč. Grme s plodovi režemo kasneje (zgodaj spomladi), da se z njimi živali v zimi še lahko prehranjujejo. V primeru, da v grmišču živi hromi volnoritec, črnega trna in gloga ne odstranjujemo med septembrom in aprilom.
Različne vrste pašnih živali lahko pripomorejo k ohranjanju grmišč – govedo se bo paslo predvsem na zelenih rastlinah v okolici, kar bo spodbujalo rast grmovnic. Ovce iščejo zelnate rastline in jih bodo poiskale tudi ob samem grmovju. Koze sestoje pomlajujejo s hranjenjem na vejah, vendar moramo paziti, da istega grmišča ne objedajo predolgo, saj ga bomo tako oslabili.
V neposredni okolici enkrat letno konec poletja pokosimo ali popasemo travnato vegetacijo, da zmanjšamo konkurenco grmišču, hkrati pa bo to spodbudilo tudi rast bolj cvetočih vrst.
Okrog grmišča se v 5 metrov širokem pasu izogibajmo rabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS), še bolje pa je, če tam vzpostavimo travniški pas. Tako grmišče (in s tem živali v njem) ne bo izpostavljeno zanašanju (driftu) FFS.
Morebitne invazivne tujerodne rastline sproti odstranjujmo ročno in tako preprečimo njihovo širjenje.

Obnova ali vzpostavitev novih grmišč

Nova grmišča je smiselno vzpostavljati v intenzivno rabljeni kmetijski krajini, kjer primanjkuje lesnih krajinskih značilnosti. Priporočeno je vzpostaviti mrežo več manjših grmišč, ki so enakomerno razporejene po krajini.
Grmišča se vzpostavljajo naravno kot ena od faz sukcesije. Če bomo tla prenehali obdelovati in uporabljati FFS, bodo nastala po naravni poti.
Domorodne vrste grmovnic lahko načrtno zasadimo v primeru izrazito intenzivne krajine, ko lesnih značilnosti v lokalnem okolju skoraj ni več ali so tla obremenjena in je predvidena počasna obnova. Za zasaditev izberemo domorodne rastlinske vrste iz lokalnega okolja. Zasaditev izvajamo med novembrom in februarjem.
Pred objedanjem s strani divjadi in živine lahko mlade grmovnice ogradimo in tako pospešimo njihovo rast.

Finančna podpora

Za ohranjanje in vzpostavitev grmišč v kmetijski krajini trenutno ni mogoče pridobiti finančne podpore.