Poljski zajec
Poljski zajec je značilen predstavnik odprte kmetijske krajine, njegova številčnost pa je v zadnjih desetletjih zelo upadla.
Poljski zajec v Sloveniji
Poljski zajec je razširjen po celotni Sloveniji do gozdne meje, kjer ga nadomesti planinski zajec. Tako v Evropi kot v Sloveniji ga primarno najdemo na kmetijskih površinah, zato je pod velikim vplivom intenzifikacije kmetijstva in v nekaterih regijah tudi opuščanja rabe in zaraščanja.
Populacija je po celotni Evropi tako upadla, da so vrsto z Bernsko konvencijo o ohranjanju evropskih prostoživečih živali in naravnih habitatov uvrstili na aneks III, ki opredeljuje pogoje za njegovo ohranjanje že leta 1979. V 60. letih prejšnjega stoletja je bil v Sloveniji še zelo pogost, njegova številčnost pa se je nato močno zmanjšala. Po podatkih Lovske zveze Slovenije je bilo leta 1960 odstreljenih 50.000 živali. V zadnjih petnajstih letih se je odvzem poljskega zajca, ki vključuje vso evidentirano smrtnost (pri čemer je smrtnost v prometu, ob odstrelu, eden izmed najpomembnejših dejavnikov) zmanjšal iz okoli 3.000 osebkov na okoli 1.500 v letu 2023 (OSLIS, 2024). V lovišču s posebnim namenom Fazan Beltinci že 20 let spremlja gostoto zajcev, podatki pa nakazujejo podoben trend upadanja, saj je njihova gostota s 30 zajcev na 100 ha leta 2004 v zadnjih 15 letih upadla za več kot polovico.
Mladič poljskega zajca.
Foto: David Knez
Poljski zajec v begu.
Foto: Miha Krofel
Kaj ta vrsta potrebuje?
- Poljski zajec potrebuje odprto kmetijsko krajino, kjer izbira heterogeno krajino z različnimi poljščinami in krajinskimi značilnostmi, kot so mejice, mlake, suhi zidovi, travniški pasovi in ekstenzivno travinje.
- Spomladi in poleti se prehranjujejo predvsem s svežimi travami in zelišči. V kmetijski krajini je to tudi plevelna vegetacija.
- Jeseni in pozimi njihova prehrana zaradi pomanjkanja zelene vegetacije vključuje bolj olesenele dele rastlin, kot so vejice, veje in lubje. Potrebuje pa tudi strnišča po žetvi in naknadne posevke, ki mu omogočajo hrano in skrivališče.
- Krajinske značilnosti, kot so mejice, jim omogočajo umik pred plenilci, na primer lisico, kuno in hermelinom.
- Odrasli poljski zajci so teritorialne in samotarske živali, razen v času vrhuncev paritvene sezone spomladi in zgodaj poleti. Celotna sezona sicer lahko traja od januarja do oktobra.
- Samice skotijo od 1 do 8 mladičev na leglo, v povprečju 3 do 5. Ne izdelujejo pravega gnezda, ampak kotijo v preprosto vdolbino v tleh ter mladiče razpršijo po širšem območju, da zmanjšajo tveganje plenjenja celotnega legla. Te vdolbine se nahajajo predvsem na negnojenih pasovih ob robu travnikov, ki ob prvi košnji ostanejo nepokošeni.
- Mladiči se skotijo dobro razviti in se kmalu po rojstvu lahko premikajo, vendar je njihova prva oblika obrambe pred plenilci pritajitev in skrivanje, zato je lahko smrtnost ob košnji zelo visoka.
Dejavniki ogrožanja
Na številčnost poljskega zajca je v zadnjih desetletjih človek vplival z različnimi dejavnostmi. Vzpostavitev več cestne infrastrukture, promet, gojenje monokultur, opuščanje visokodebelnih sadovnjakov, izsuševanje mokrišč, intenzivno gnojenje travnikov in njiv, regulacija rečnih strug, neupoštevanje varovalnega pasu ob vodotokih in intenzivna košnja pa tudi opuščanje rabe negativno vplivajo na poljskega zajca.
Na poljskega zajca močno vpliva povečana raba kemičnih sredstev, s katerimi je prepojena njihova hrana. Izrazito je namreč občutljiv na učinkovine, ki jih najdemo v različnih fitofarmacevtskih sredstvih (FFS). V raziskavah vpliva fitoestrogenov so bile dokazane resne motnje brejosti samic, hormonski motilci pa vplivajo tudi na spremembe pri samcih. Prisilne selitve zaradi pomanjkanja hrane in zatočišč pa vplivajo tudi na razširjanje številnih bolezni zajcev, vključno z zajčjo kugo (EBHS).
Poljski zajec.
Foto: Miha Krofel
Raziskava na področju jugovzhodne Slovenije je pokazala, da je zajec najpogosteje poškodovana žival s strani kmetijske mehanizacije. Na njivah z zgodnjo predpripravo njiv na setev namreč lahko pokončamo pomladansko leglo, povečan pa je tudi vpliv plenilcev, kot je lisica. V tujih raziskavah so največ poginov zaznali pri spomladanski košnji sejanega in trajnega travinja, pa tudi na žitnih poljih.
Negativen vpliv imajo tudi podnebne spremembe, saj mraz, veliko deževja, poplave in toča v času kotenja negativno vplivajo na populacijo. Vedno toplejše zime in pomladi pa povečajo prenos bolezni, pri čemer so bakterijskim okužbam in parazitom še posebej izpostavljeni mladiči.
Predvsem odrasli osebki pogosto končajo tudi pod avtomobilskimi gumami. Vpliv pa ima lahko tudi plenjenje s strani domačih mačk.
