Travniški pasovi na velikih njivah

Travniški pasovi so pomembno prehranjevališče, gnezdišče in zatočišče za žuželke, ptice in sesalce, koristni pa so lahko tudi za pridelavo, saj predstavljajo habitat za opraševalce.

Koristi

V intenzivno rabljeni in monotoni krajini s prevladujočimi njivskimi površinami skušamo z vzpostavitvijo travniških pasov deloma nadomestiti izgubo travnikov in travniških omejkov oziroma pasov, ki so nekoč razmejevali posamezna manjša zemljišča. Travniški pasovi na velikih sklenjenih njivskih površinah lahko tako pripomorejo k večji mozaičnosti krajine, s čimer se lahko izboljša tudi življenjski prostor mnogim vrstam živali in rastlin.

Na njivah, širših od 400 m, je aktivnost nevretenčarjev na sredini njive znatno nižja, saj je njihov domet običajno med 200 in 250 m ali manj. Če torej na sredini velike njive postavimo travniški pas, omogočimo opraševalcem in drugim nevretenčarjem, da območje lažje naselijo in prehajajo. Hkrati jim travniški pasovi predstavljajo tudi zavetje in primeren habitat za gnezditev in prezimovanje. Da se vzpostavi stabilna združba nevretenčarjev sicer traja nekaj let, a že v prvem letu je aktivnost na samem pasu in v okolici višja kot pred vzpostavitvijo. Pasovi so tudi pomemben del življenjskega prostora plenilskih žuželk in pajkov, ki se prehranjujejo z drugimi nevretenčarji, ki povzročajo škodo na poljščinah.

V travniških pasovih hrano, zavetje in prostor za gnezdo poiščejo tudi različni vretenčarji, kot so poljski zajec, jerebica, poljski škrjanec in veliki strnad.

Travniški pasovi so pomembno prehranjevališče, gnezdišče in zatočišče za nevretenčarje, ptice in sesalce.
Foto: Damijan Denac

Pri vzpostavitvi pasov uporabimo semensko mešanico, zeleni mulč ali seneni drobir iz domorodnih travniških vrst iz lokalnega okolja. Če semenski material ni na voljo, si lahko pomagamo tudi z uporabo komercialnih mešanic, vendar je to manj priporočljivo.
Foto: Katarina Denac

Ključni napotki

Travniške pasove vzpostavimo na njivah, ki imajo več kot 20 hektarjev sklenjene površine in ki so širše od 400 metrov.
Posamezen travniški pas naj bo širok 2 metra.
Na vsaki strani pasu moramo iz tretiranja s FFS izvzeti 5–10 metrov širok prehodni pas, s čimer zmanjšamo zanašanje (drift) FFS in zastrupitve nevretenčarjev na pasu.
Vzpostavimo ga podobno kot travniški pas ob robovih njiv s pomočjo semenskega materiala s travnikov lokalnega izvora, le da je travniški pas na velikih njivah običajno tudi nekoliko izbočen (dvignjen).
Pasove vzpostavimo največ 250 m narazen, število pa je odvisno od velikosti njive.
Ko je travniški pas vzpostavljen, ga pokosimo pokosimo ga enkrat na leto, in sicer v jeseni.

Kako?

Izbira lokacije

Travniški pas vzpostavimo na velikih sklenjenih njivskih površinah, ki presegajo 20 hektarjev in ki so širše od 400 metrov.
Travniški pas je najbolj smiselno vzpostaviti v smeri utečenih voznih poti mehanizacije oziroma po daljši stranici njive.
Če je njiva na nagnjeni legi, potem travniške pasove vzpostavimo vzporedno s pobočjem oziroma pravokotno na smer odtekanja vode, saj tako zmanjšujemo tudi spiranje hranil in erozijo tal. Enako velja, če se njiva nahaja v bližini vodotokov.

Vzpostavitev travniškega pasu

Travniški pas naj bo širok 2 metra.
Najlažje ga naredimo s pomočjo pluga po žetvi ali po koncu rastne sezone v jeseni (avgusta ali septembra), ko temperatura in vlažnost tal omogočata uspešno zasaditev lokalnih rastlinskih vrst.
S plugom oblikujemo pasove, ki so rahlo izbočeni oziroma nekoliko dvignjeni (do višine 0,4 m). Počakamo nekaj dni, nato pa ga posejemo z zelenim mulčem (sveže pokošen rastlinski material z zrelimi semeni), senenim drobirjem (posušen rastlinski material) ali semensko mešanico iz vrstno bogatih in ekstenzivno rabljenih travnikov v okolici.
Če semena domorodnih travniških rastlin iz lokalnega okolja niso na voljo, si lahko pomagamo tudi z uporabo komercialnih semenskih mešanic, a je to manj priporočljivo.
V prvem letu vzpostavljanja je treba pozorno spremljati stanje rastlinske združbe, predvsem prisotnost trdovratnih plevelov in invazivnih tujerodnih rastlin. Košnjo v prvem letu oziroma do vzpostavitve stabilne travne ruše lahko izvedemo večkrat (vsaj trikrat) letno in pri tem biomaso odstranimo s površine, da spodbudimo razraščanje trav.
Če želimo povečati uspešnost talno gnezdečih ptic, kot so jerebica, priba, repaljščica, prosnik in rumena pastirica, naj bo rob pasu oddaljen od roba njive oziroma naj se ga ne dotika, saj tako plenilci težje prehajajo med različnimi površinami. Vseeno pa naj bo oddaljen maksimalno 200 m od roba, da je omogočen lažji prehod manj mobilnim vrstam nevretenčarjev, kot so opraševalci.

Vzdrževanje in opustitev rabe FFS na prehodnem pasu

Ko se na travniškem pasu uspešno vzpostavi domorodna rastlinska združba (običajno po enem do treh let), ga pokosimo enkrat leto ali na dve do pet let, da vzpostavimo mozaično strukturo travne ruše in preprečimo zaraščanje z lesnimi vrstami.
Travniške pasove kosimo in ne mulčamo ali preoravamo. Z mulčanjem namreč odpiramo travno rušo, s čimer povečamo smrtnost organizmov in možnost vdora tujerodnih vrst.
Košnjo je najbolje opraviti pozno jeseni, vsekakor pa se izogibamo košnji med 1. 4. in 10. 7., da ne uničimo morebitnih gnezd ptic.
Na vsaki strani travniškega pasu iz tretiranja s fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS) izvzamemo 5 metrov širok prehodni pas, saj bo v nasprotnem primeru zanašanje (drift) FFS med tretiranjem na travnat pas povzročal zastrupitve nevretenčarjev in drugih nevretenčarjev. Če se tega ne držimo, smo za opraševalce in druge žuželke samo ustvarili t.i. ekološko past, saj smo jih zvabili na površino, na kateri ne morejo preživeti.

Finančna podpora

Za vzpostavljanje travniških pasov na velikih njivah trenutno ni mogoče pridobiti finančne podpore.

Pogosta vprašanja

Kako na travniških pasovih preprečujem razraščanje invazivnih tujerodnih rastlin?

Ob vzpostavitvi pasu zasejemo travnato mešanico z domorodnimi vrstami rastlin in tako zmanjšajmo možnost vdora tujerodnih vrst. Pasov ne mulčamo, saj s tem poškodujemo travno rušo in povečamo možnost širjenja tujerodnih vrst. Pasove redno pregledujmo za morebitno prisotnost invazivnih tujerodnih vrst. Če jih opazimo, jih ročno odstranimo, če pa se bolj razrastejo, jih pokosimo pred semenenjem.

Ali naj na pas posejem tudi cvetoče rastline?

Na pas načeloma sejemo travnate mešanice domorodnih rastlin, lahko pa vmes zasejemo tudi cvetoče rastline, seveda prav tako domorodne. Cvetoče rastline predstavljajo manj učinkovito zavetje za nekatere vrste ptic in žuželk, a sta njihov pelod in nektar hrana za opraševalce. Trave predstavljajo vir semen za ptice in žuželke, zato se priporoča uporaba predvsem travnatih mešanic. Potrebno pa je skrbeti tudi za vrstno pestrost, zato se odsvetuje uporaba le ene ali malega števila vrst.