Narava na kmetiji - Kmetovati z naravo

Submediteransko-ilirska suha in polsuha travišča (HT 62A0)

V ta habitatni tip združujemo primorske in istrske suhe in polsuhe travnike in pašnike, ki so razširjeni v submediteranskem območju Slovenije, predvsem na apnencu (Krasu), pa tudi na flišu.

Stanje v Sloveniji

V Sloveniji se ta travišča razvijejo v pasu listopadnih submediteranskih gozdov bukve, črnega gabra in hrasta puhavca ter kraškega gabra, kjer še vedno – kljub zaraščanju – pokrivajo velike površine. Razširjeni so na flišu Slovenske Istre vse od morja do najvišjih vrhov Koprskega gričevja, na Vipavskih in Goriških Brdih, v Vipavski dolini in v Brkinih. Razviti so tudi na istrskem Krasu (Podgorski kras, Čičarija, Matarsko podolje in Kras), na visokokraških planotah Čavna, Nanosa in Vremščice, v Pivški dolini in predgorju Snežnika od Sv. Trojice do hrvaške meje pri Gomancah.

V 20. stoletju se je z grmičevjem in gozdom zarastel večji del teh travišč. Ta trend se nadaljuje, kljub temu da gre za habitatni tip Natura 2000. Njegovo stanje je bilo zato v zadnjem poročilu (obdobje 2013–2018) o ohranitvenem stanju po 17. členu Direktive o habitatih ocenjeno kot neugodno – slabo (U2). Njegova površina se zmanjšuje, slabša pa se tudi njegova struktura in funkcije.

Suhi kraški travniki. Foto: Mitja Kaligarič

Košutnik na Vremščici.
Foto: Mitja Kaligarič

Košen kraški travnik na apnencu.
Foto: Branko Bakan

Košen polsuhi travnik na flišu.
Foto: Branko Bakan

Kako izgledajo rastišča?

Ti travniki so razviti na bazični podlagi (apnenec ali dolomit), pogosto pa tudi na eocenskem flišu, saj ima ta apnenčasto komponento. Tla so na trdih kamninah večinoma rendzina in rjava pokarbonatna tla, na flišu pa rjava tla.
Najdemo jih na skoraj vseh legah in nagibih, če gre za kraško (apnenčasto) podlago; tudi v vrtačah in na poljih. Če gre za fliš, jih najdemo na pobočjih, opuščenih terasah, posebej tam, kjer tla niso zelo rodovitna.
Rastišča na apnencu so lahko na bolj ali manj kamnitih (skalnatih) pobočjih, kjer je ruša nizka, košnja zaradi kamnitosti pa ni mogoča, zato so to površine, ki so bile tradicionalno v rabi kot pašniki.
Lahko pa so to tudi košeni travniki, ki so jih (tudi z odnašanjem kamenja na rob) oblikovali v stoletjih na dnu polj in vrtač, kjer je več prsti in je ta bolj rodovitna.
Posebej površine na flišu so pomembna rastišča kukavičevk, saj jim ustrezajo naravno rodovitna rjava tla, ki so polsuha in topla.
Rušo gradi pretežno trava pokončni stoklasec (ali stoklasa) (Bromus erectus), nizki šaš (Carex humilis), bodalice (Stipa eriocaulis), precej pa je tudi bilnic (Festuca spp.).
Ta habitatni tip travišč se lahko pojavlja tudi kot prehod v polsuhe travnike z visoko pahovko, kjer se stoklascu pridružijo druge trave visokega pahovkovja in je sestava bolj mezofilna.
Na ekstremnih rastiščih z nerazvitimi tlemi ali na prepihanih legah ta travišča prehajajo v kamnišča.

Podtipi in pokazateljske vrste

Submediteransko-ilirski pašniki in suhi kamniti travniki (Satureion subspicatae)

V ta podtip sodi večina negozdnih predelov našega primorskega krasa (»kraška gmajna«), ki vključujejo ekstenzivne pašnike in kamnite suhe travnike kraških planot.
Z vidika gozdne vegetacije gre za pasove črnega gabra in puhastega hrasta in za pas bukve.
To so sekundarna travišča, ki so zaradi plitvih tal in močne erozije močno ogolela, kamnita.
Tla so bazična (večinoma rendzina), z malo hranili, biomase je malo, zaradi kamnitosti ruša ni sklenjena.
Suha podlaga, ki se lahko močno segreje, je razlog za uspevanje številnih termofilnih in kserofilnih vrst. Na najvišjih legah (npr. Čaven) najdemo tudi vrste iz subalpinskega pasu.

Pokazateljske vrste

Rušo gradijo predvsem nizki šaš (Carex humilis), brazdastolistna bilnica (Festuca rupicola) in pokončni stoklasec (Bromopsis erecta). Na vetrovnih legah jih zamenja ozkolistna vilovina (Sesleria juncifolia), na izrazito toplih in suhih pa peresasta bodalica (Stipa eriocaulis). Na najbolj ekstremno prepihanih legah na višjih nadmorskih višinah lahko tudi ostnati šaš (Carex mucronata) in/ali pisana vilovina (Sesleria caerulea subsp. calcaria).

Značilne vrste teh travišč so skalni glavinec (Centaurea rupestris), liburnijska ivanjščica (Leucanthemum platylepis), liburnijski šetraj (Satureja subspicata subsp. liburnica), kraški šetraj (Satureja montana subsp. variegata), gredljasti trpotec (Plantago holosteum), mehkodlakava jurjevina (Jurinea mollis), hrustavkasti dimek (Crepis chondrilloides), avstrijski gadnjak (Scorzonera austriaca), krvavordeči klinček (Dianthus sanguineus), gorski vrednik (Teucrium montanum), tržaški svišč (Gentiana verna subsp. tergestina), Tommasinijev petoprstnik (Potentilla tommasiniana), liburnijski trpotec (Plantago argentea subsp. liburnica), gladki mleček (Euphorbia nicaeensis), kodrastolistni jajčar (Leontodon crispus), Triumfettijev glavinec (Centaurea triumfettii), jagodasta hrušica (Muscari botryoides) in gorski kosmatinec (Pulsatilla montana).

Submediteranskoilirski polsuhi travniki (Scorzonerion villosae)

To so polsuhi travniki na nekoliko bolj globokih, naravno nekoliko bolj rodovitnih, zmerno vlažnih in mestoma zakisanih (izpranih) tleh – dekalcificiranih na apnencu ali zakisanih na flišu.
Razviti so v submediteranskem delu vsepovsod na flišni podlagi ter na apnencu v ugodnejših talnih razmerah z globljimi tlemi, na dekalcificiranih tleh vrtač, dolinic, ipd.
Takšni travniki večinoma niso gnojeni, saj je produktivnost še bolj kot s hranili omejena z razpoložljivostjo vode. Košnja je enkrat do dvakrat letno. Veliko travnikov je v opuščanju in se zaradi ugodnih talnih razmer hitro zaraščajo.
Zaraščanje poteka preko faze visokih steblik, na flišu predvsem kobulnic, kot je jelenov silj (Peucedanum cervaria) in grmov, kot so navadni ruj (Cotinus coggygria), navadna kalina (Ligustrum vulgare) in črni trn (Prunus spinosa).

Pokazateljske vrste

Travno rušo gradijo pokončni stoklasec (Bromopsis erecta), navadna in skalna glota (Brachypodium pinnatum, B. rupestre), navadna migalica (Briza media), zlatolaska (Chrysopogon gryllus), navadna oklasnica (Danthonia alpina), navadna pasja trava (Dactylis glomerata). Značilnice so tudi navadni gladež (Ononis spinosa), širokolistni grahor (Lathyrus latifolius), navadna koromačica (Ferulago campestris), bradavičasti mleček (Euphorbia verrucosa), ilirsko grabljišče (Knautia illyrica), poljski grintavec (Scabiosa triandra), ozkolistni glavinec (Centaurea pannonica), dlakavi gadnjak (Scorzonera villosa), sinjezelni šaš (Carex flacca), srednji trpotec (Plantago media) ter številne orhideje.

Galerija

Submediteransko-ilirski pašniki in suhi kamniti travniki (Satureion subspicatae)

Submediteranskoilirski polsuhi travniki (Scorzonerion villosae)

Dejavniki ogrožanja

Ta habitatni tip je bil nekoč zelo razširjen na Primorskem in v Istri, saj je na kraškem svetu pokrival veliko večino površin. Pokrovnost se je v zadnjih 200 letih skrčila s približno 80 % na 20 %, trendi pa se nadaljujejo. Tako je danes večji del že zaraščen z lesno vegetacijo. Manjši del je bil – predvsem v zadnjem času – spremenjen v pašnike z ograjenimi čredinkami, kjer je običajno prevelika obtežba. Na takih mestih se začne tudi erozija, ker so ti travniki v glavnem na strmem terenu.

Košen kraški travnik na Pivškem.
Foto: Klemen Eler

Kako lahko pomagam?

Na travnikih

Košnja na polsuhih travnikih na flišu lahko poteka tudi dvakrat letno, za vzdrževanje združbe pa je dovolj enkratna, dovolj pozna košnja v sezoni. Prva košnja naj v Istri in v drugih nižje ležečih predelih poteka v maju, na višje ležečih terenih npr. Brkinov pa kasneje, v juniju.
Teh travnikov ne gnojimo. Travniki na flišu so na naravno rodovitnejših tleh, zato je tam pridelana biomasa travinja relativno velika, če je v času vegetativne rasti travne ruše dovolj padavin.
Za ohranjanje teh travišč je nedopustno tudi povijanje biomase v silažne bale, mulčenje in dosejevanje s komercialnimi in deteljno-travnimi mešanicami.
Na teh travnikih paše ne priporočamo kot košnji enakovrednega načina rabe. Če pa že pasemo, bodimo pozorni na ustrezno kratek zadrževalni čas na pašniku oz. v čredinkah (nekaj dni), na ne prezgodnji začetek paše v sezoni (po možnosti se ravnamo po datumih za košnjo) in na erozijo na naklonih ali prepašenost v okolici napajališč, kar paša lahko sproža.
Ti travniki dopuščajo največkrat dvakratno pašo v sezoni. Dodatno krmljenje živali na paši ni ustrezno, saj to pomeni predolgo zadrževanje živali na čredinki, poškodbe ruše in posledično spremembe v vrstni sestavi travne ruše. Po možnosti opravimo čistilno košnjo pašnih ostankov.

Na pašnikih

Priporočamo pašo počez s pastirjem (kar je redko in težje izvedljivo) ali v čredinkah, kjer moramo biti pozorni na čas zadrževanja v čredinkah. Datumi začetka paše v sezoni ustrezajo priporočenim datumom prve košnje.
Če je pašna obremenitev prevelika, se hitro opazijo znaki ogolelosti tal in erozije, kar je znak, da moramo obtežbo, čas zadrževanja in/ali pogostnost paše na isti površini zmanjšati. Pomembno je poudariti, da se kraški pašniki zaraščajo počasi in da je lahko travniška združba v začetnih letih (tudi desetletje ali dva) izven redne pašne rabe lahko bolj pisana in bogata z značilnimi vrstami kot tista na redno rabljenih površinah. Z naravovarstvenega vidika je v krajini zato priporočljivo imeti tudi določen delež posameznih sukcesijskih stadijev.
Na pašnikih je problematično tudi zaraščanje, ki se nadaljuje kljub paši, npr. kadar se širijo neužitni, trnati ali strupeni grmi in zelnate rastline. Deloma to preprečujemo s kombiniranjem različnih vrst živali, posebej z dodatkom koz (v kolikor poskrbimo za varovanje pred velikimi zvermi), in z odpravljanjem zarasti. Uporaba kemičnih sredstev za zatiranje lesne vegetacije ni ustrezna oz. je marsikje prepovedana.
Majhen del grmovja, dreves in visokih steblik na kraških pašnikih je naravovarstveno sicer zaželen, saj zmanjšuje hitrost vetra in predstavlja svojstven habitat določenim živalim, kot je na primer vrtni strnad, drevesa pa tudi potrebno senco živini.

Kraški pašnik na Vremščici.
Foto: Klemen Eler

Finančna podpora

Na upravičenih območjih Natura 2000 lahko zaprosite za Kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila v okviru ukrepov BK.1 Posebni traviščni habitati (HAB) in BK.6 Suhi kraški travniki in pašniki.

Izven območij Natura 2000 ciljne podpore niso na voljo.

Gradiva

Katalog polnaravnih travišč Slovenije
Monografija obravnava polnaravna travišča, ki v Sloveniji in v Evropi, predstavljajo reliktno tradicionalno kulturno krajino.
Preberi več

Submediteransko-ilirska suha in polsuha travišča (HT 62A0)

Stanje v Sloveniji

Kako izgledajo rastišča?

Kraški pašnik v začetku maja

Kraški pašnik na Podgorskem krasu junija

Kraški pašnik konec julija

Podtipi in pokazateljske vrste

Submediteransko-ilirski pašniki in suhi kamniti travniki (Satureion subspicatae)

Submediteranskoilirski polsuhi travniki (Scorzonerion villosae)

Galerija

Pokončni stoklasec (Bromopsis = Bromus erecta)

Peresasta bodalica (Stipa eriocaulis)

Skalni glavinec (Centaurea rupestris)

Kraški (gorski) kosmatinec (Pulsatilla montana)

Gredljasti trpotec (Plantago holosteum)

Hrustavkasti dimek (Crepis chondrilloides)

Tommasinijev petoprstnik (Potentilla tommasiniana)

Krvavordeči klinček (Dianthus sanguineus)

Jagodasta hrušica (Muscari botryoides)

Bratinski svišč, košutnik (Gentiana lutea symphyandra)

Jacquenov ranjak (Anthyllis jacquenii)

Francoski lan (Linum narbonense)

Ametistasta možina (Eryngium amethistinum)

Dlakavi gadnjak (Scorzonera villosa)

Širokolistni grahor (Lathyrus latifolius)

Jelenov silj (Peucedanum cervaria)

Navadni gladež (Ononis spinosa)

Ilirsko grabljišče (Knautia illyrica)

Francoska grebenuša (Polygala nicaeensis)