Odpravljanje zaraščanja na travinju

Koristi Ključni napotki Kako? Galerija Finančna podpora

Koristi

Do zaraščanja zemljišč pride po več letih (včasih tudi desetletjih) opustitve kmetijske rabe, saj na površini pride do naravnega procesa sekundarne sukcesije v gozd z razrastom najprej visokih steblik, visokoraslih trav, kasneje grmovnih in nato drevesnih vrst. Ponekod v Sloveniji so konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja obnovo gozdov tudi načrtno spodbujali z zasajevanjem dreves, predvsem črnega bora, s čimer so želeli predvsem na kraškem svetu zaustaviti negativne učinke pretirane paše in erozije.

Danes je opuščanje kmetovanja in zaraščanje kmetijskih zemljišč splošno razširjeno v številnih, predvsem obrobnih delih Slovenije. Ta proces je pogosto povezan z depopulacijo in izgubo ekonomskih priložnosti, pa tudi z razmeroma drobno zemljiško strukturo, ki otežuje prestrukturiranje kmetij, ki za profesionalizacijo svojega poslovanja potrebujejo večje, pogosto sklenjene površine kmetijskih zemljišč.

Zaraščen planinski pašnik v Julijskih Alpah. Foto: Klemen Eler

Zaraščen planinski pašnik v Julijskih Alpah (planina Viševnik nad Bohinjem). Prevladujejo iglaste vrste dreves (macesen, smreka), kar je za odstranjevanje manj zahtevno, saj ne izraščajo iz panjev. Za uspeh ukrepov odprave zaraščanja je ugodna tudi relativno velika zastrtost tal z zelnatimi rastlinami, značilnimi za alpske planine.
Foto: Klemen Eler

Intenzivno izraščanje lesnih vrst na Krasu. Foto: Klemen Eler

Intenzivno izraščanje malega jesena in drugih listnatih vrst iz panjev na Krasu (Dolenja vas) po krčitvi borovega gozda, v katerem so bili vrasli avtohtoni listavci. Le s pašo ovc ni bilo mogoče omejevati lesnatih vrst. Vidna je tudi slaba pokritost tal s travniškimi vrstami rastlin, saj ni bilo izvedenega vnosa ustreznega semenskega materiala.
Foto: Klemen Eler

Zaraščanje povzroča izgubo mozaične kmetijske krajine, krajinskih značilnosti in ekstenzivno rabljenih travišč, med katerimi so še posebej izpostavljena polnaravna suha in polsuha travišča. Za območje matičnega Krasa je bilo na primer ocenjeno, da se je v zadnjih 250 letih površina travišč zmanjšala iz 82 na 20 %, površina gozda pa se je v istem obdobju povečala s 17 % na 73 %. Izguba teh travnikov je povzročila tudi manjšanje populacij številnih vrst ptic, ki so vezane na bolj ali manj odprto kmetijsko krajino, kot so poljski in hribski škrjanec, veliki skovik in vrtni strnad. Kraška krajina pri tem izgublja tudi svojo identiteto, ki je vezana na kamnito kraško gmajno in ne na gozd.

Odpravljanje zaraščanja in ponovna obuditev naravovarstveno ustreznega ter ekonomsko in socialno vzdržnega kmetovanja na tovrstnih zemljiščih je zato zaželeno tako z vidika kmetijskega sektorja kot tudi varstva narave. Obuditev ustrezne rabe lahko na bolj sušnih območjih, kot je Kras, zmanjša tudi požarno ogroženost, saj zmanjša količino biomase, ki je izpostavljena gorenju.

Za nekatere vrste, ko sta barjanski okarček in podhujka, pa so zgodnje sukcesijske faze tudi zelo koristne, zato je v prostoru smiselno ohranjati kombinacijo redno rabljenega travinja in travinja, ki ga za nekaj let izvzamemo iz rabe.

Ključni napotki

Metodologijo odstranjevanja zarasti in obnove travišča prilagodimo obsegu zaraščenosti, lesnatim vrstam, ki se pojavljajo, terenu (strmini, kamnitosti) in razpoložljivosti strojev oz. živali.
Le redko je enkratno odstranjevanje zarasti dovolj. Zaradi izraščanja lesnatih rastlin iz panjev in podzemnih organov je treba odstranjevanje zarasti v ustreznem času sezone ponavljati več let.
Na neravnih terenih z veliko površinsko kamnitostjo (npr. kraški svet, planine) je najbolj priporočljiv oz. izvedljiv način odpravljanja zaraščanja z ustrezno vodeno pašo, ki jo po potrebi kombiniramo s strojnim ali ročnim odstranjevanjem lesne zarasti.
Pri paši je najbolje, če uporabljamo mešano pašo s kombinacijo masovnih jedcev, kot so govedo in konji, in smukačev, tj. koz ali oslov. Izbiramo nezahtevne pasme živali. Posebej koze lahko olupijo drevesa in grme do lesa, kar učinkovito omejuje lesnate rastline. Podoben učinek ima tudi obročkanje (odstranjevanje skorje dreves pri tleh), kar pa je zamudno opravilo.

Paša koz na Cerkniškem jezeru (Lipsenj) za omejevanje krhlike. Ob velikih gostotah živali so se le-te primorane lotiti tudi skorje, kar je neugodno za lesnato zarast. Pri taki metodi odpravljanja zaraščanja je potrebno kasnejše odstranjevanje vej in vnos ustreznega semenskega materiala za obnovo travišč, saj sicer lahko pride do nasemenitve neželenih vrst. Velik izziv pri paši drobnice pri nas je tudi varovanje živine pred napadi velikih zveri.
Foto: Klemen Eler

Primer uspešne rekultivacije zaraščenega območja na Kočevskem. Foto: Klemen Eler

Primer uspešne rekultivacije zaraščenega območja na Kočevskem (Kačji potok) z ustrezno sestavo travne ruše in ugodno strukturo zemljišča (puščena posamezna drevesa, skupine dreves, grmi). Uporabljena je bila kombinacija odstranjevanja zarasti z motorno žago (material odstranjen) ter paše goveda. Na nekaterih predelih grmov tudi večletno odstranjevanje izraščanja iz panjev in paša še nista povsem odstranila.
Foto: Klemen Eler

Za obnovo kosnih travnikov uporabimo strojno odstranjevanje lesne zarasti. Nadaljnje izraščanje iz panjev in podzemnih organov nadzorujemo s košnjo, ki naj ne bo prepozna (konec maja do sredina junija), saj takrat še ni olesenevanja in tudi bolje izčrpavamo drevesne in grmovne vrste. Iz okoljskih vidikov za zatiranje olesenelih rastlin ne uporabljajmo herbicidov.
Mulčenje in podobni posegi, ki rastline odrežejo do tal, pogosto spodbudijo intenzivno izraščanje iz panjev in podzemnih delov, kar je lahko problematično, če v ustreznem času izrastkov ne uspemo pokositi (s kosilnicami, ročnimi ali motornimi kosami) ali popasti s živalmi. Zato naj bo zemljišče, kjer izvajamo odpravo zaraščanja, take velikosti, da smo z njim glede na razpoložljiva sredstva sposobni ustrezno gospodariti.
Po odstranitvi lesnih vrst čim prej spodbudimo obnovo travne ruše z uporabo zelenega mulča, senenega drobirja ali semenske mešanice, ki jo pridobimo iz okoliških ekstenzivno rabljenih travnikov, da preprečimo nasemenitev neželenih rastlin
Na obnovljenem travniku ali pašniku pustimo posamezna drevesa in grme, ob robovih zemljišča pa obnovimo tudi mejice, suhe zidove in skladnjake.

Kako?

Čiščenje zaraščenih pašnikov na kraškem svetu in njihovo nadaljnje vzdrževanje

Na zaraščenih kraških pašnikih, na katerih se pojavljajo večinoma ali samo listnate vrste v obliki nizkih ali visokih grmov in dreves, lahko obnovo pašnikov izvedemo z ustrezno vodeno pašo. V poštev pridejo predvsem velike živali, kot so krave, telice in konji, pa tudi koze, ki se lahko na te lesnate vrste povzpnejo in jim objedajo skorjo.
Večje učinke paše živali na zaraščenih in opuščenih kraških pašnikih ustvarimo tako, da vzpostavimo manjše čredinke, med katerimi živali tekom leta večkrat prestavimo. Tako dosežemo optimalen čas zasedbe vsake ograde, kar bo vplivalo tudi na boljšo izkoriščenost zelinja, ki tam zraste.
Kadar je zaraščen pašnik na gosto posejan z grmovnimi in drevesnimi vrstami moramo večje število dreves podreti in odstraniti. Pri tem ne požagamo vseh dreves, temveč jih nekaj pustimo, saj bodo koristila živini za zaščito pred neugodnim vremenom in spodbujanje travne ruše. Takšna posamezna drevesa pa potrebujejo tudi ptice, kot sta vrtni strnad in hribski škrjanec. Po šifrantu MKGP je raba zemljišča potem 1800 (Kmetijsko zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem).
Kombinacijo vodene paše živali in strojnega odstranjevanja zarasti uporabimo na zemljiščih, kjer živali zaradi neokusnosti, strupenosti ali trnatosti/bodikavosti ne morejo dovolj učinkovito popasti lesnih vrst (tj. preprečiti njihovega širjenja s semeni ali vegetativno), ki so dolgoročno nezaželene v travni ruši (npr. ruj in robida).
Delo stroja (mulčerja) je običajno potrebno predvsem tam, kjer izvajamo samo pašo govedi (npr. krav dojilj) ali pašo konj, torej pašo ene vrste živali in ne mešane paše. Te živali se namreč izogibajo bodečim in neužitnim vrstam in samo z gaženjem ne zaustavijo njihovega širjenja. Paša koz in tudi oslov lahko z obtrgavanjem zaustavi prekomerno širjenje neželenih rastlin in postopno zmanjšuje njihov delež na pašniku.
Velika količina lesnih ostankov po uporabi mulčerja lahko omejuje nasemenitev, vznik in rast travniških rastlin, zato je v tem primeru bolje večji del lesne biomase odstraniti s površine (možna izdelava lesnih peletov ali sekancev) ali vsaj spraviti na kupe.
Posegi v tla (mletje skal in panjev, ruvanje panjev) na območju krčitev so stroškovno in okoljsko vprašljivi in lahko rezultirajo v večji eroziji tal, je pa obnova (tudi ekstenzivnega) travnika ali pašnika hitrejša, saj je manj izraščanja iz podzemnih delov.
Ravnanje terena ter odstranjevanje kamenja hkrati z odpravljanjem zaraščanja je treba presojati od primera do primera. Kjer je to v funkciji kasnejše strojne košnje in ohranjanja obdelanosti krajine, je to koristno. Kjer je dobršen del biodiverzitete vezan na heterogenost zemljišča ali kjer je geomorfologija naravna vrednota (npr. grbinasti travniki v alpskem svetu), pa takšne posege odsvetujemo.

Odstranitev strupenih, neužitnih ali bodečih grmovnih vrst nižje rasti (do 2 m), ki so sposobne intenzivnega odganjanja iz podzemnih delov

Takšne vrste so na primer ruj, robida, rešeljika, vrbe in topoli, krhlika in češmin. Odstranimo jih z večletnim mulčenjem ali košnjo neolesenelih izrastkov ali s ciljno pašo z živalmi.
Nadzemne dele lahko odstranjujemo v katerem koli letnem času, vendar se pri tem izogibajmo času semenenja zelnatih rastlin in gnezdilni sezoni ptic (od marca do julija).
Za kontroliranje teh grmovnih vrst so najbolj učinkovite rejne živali koze. Druge vrste živali pa zavirajo vnovično rast pretežno s teptanjem, kar pa je ob majhni obtežbi manj učinkovito.

Odstranitev srednje visokih grmovnatih in drevesnih vrst, ki odganjajo iz panja in ki so užitne za domače živali

Takšne vrste so na primer mali jesen, črni gaber, kraški beli gaber, maklen, trokrpi javor, dren, glog, črni trn, leska in hrasti.
• Te vrste so manj težavne od prejšnjih, saj ob izsekavanju iz panjev odženejo dokaj hranljive poganjke, ki so lahko dodatna krma za živali, posebej poleti ob suši pa lahko zavzemajo pomemben delež krme. Višje rastoče veje lahko po obrokih režemo, da jih živali osmukajo.
Drevesa iz te skupine so najbolj optimalna za drevesno-pašno rabo, ki jo priporočamo na kraških pašnikih kot učinkovito strategijo za preprečevanje erozije vetra in vode. Drevesa, ki jih imamo namen na pašniku ohraniti, zaščitimo pred objedanjem skorje (koze, konji, osli).
Zaradi listopadnih vrst je površina pod drevjem običajno ustrezno prekrita s travno rušo, zato dodatno zatravljanje po izsekavanju ni potrebno. Dobrodošlo pa je vnašanje bolj tipičnih travniških vrst, če jih v obstoječi pritalni združbi in v okoliških območjih ni.
Pri čiščenju drevja in grmovja, ki je debelejše, se splača izdelava lesnih sekancev, največkrat pa to zaradi premajhne lesne mase ni ekonomično in lahko lesne ostanke, zbrane na kupe, pustimo na pašniku.

Odstranitev drevesnih in grmovnih vrst, ki so neužitne za živino in ne odganjajo iz panjev

Takšne vrste so na primer smreka, rdeči in črni bor ter navadni brin.
Zaraščanje s takšnimi vrstami je problematično, ker gre za zimzelene vrste, kar pri večji gostoti ne omogoča dovolj svetlobe za gosto rušo v podrasti. Določeno oviro predstavlja tudi večja količina odpadlih iglic, ki zavirajo kalitev in rast zelnatih rastlin. Mešanje zgornjega dela tal lahko v bolj mokrih razmerah ustvarimo s pašno živino.
Ker gre za iglaste vrste, ki nimajo sposobnosti regeneracije iz podzemnih delov, lahko površino razredčimo na primerno gostoto drevja že z enkratnim izsekavanjem.
Mulčenje je manj priporočljivo, ker rezultira v zastirki iglic, skorje in lesa, ki preprečuje kalitev in rast travniških rastlin.
V primerih slabše pokritosti z zelnatimi vrstami moramo po izsekavanju zagotoviti ponovno vzpostavitev travne ruše z uporabo zelenega mulča (sveže pokošen rastlinski material z zrelimi semeni), senenega drobirja (posušen rastlinski material) ali semenske mešanice iz vrstno bogatih in pozno košenih travnikov v okolici.
Na pašniku lahko obnovo ruše spodbudimo tudi tako, da preprečimo preveliko obtežbo na mestih, kjer travna ruša še ni vzpostavljena.
Faza zaraščanja z navadnim brinom je sicer lahko naravovarstveno pomembna (Natura 2000 HT 5130), zato v teh primerih krčitve ne izvajamo oziroma se usmerimo na dele zemljišča, kjer je brina malo.

Galerija

Finančna podpora

Za ureditev ekstenzivnih pašnikov je na določenih območjih Natura 2000 mogoče pridobiti naložbeno podporo v okviru ukrepa IRP22 Neproizvodne naložbe, povezane z izvajanjem naravovarstvenih podintervencij.

Za vzdrževanje že vzpostavljenih travnikov in pašnikov lahko na nekaterih območjih Natura 2000 v zahodnem delu Slovenije pridobite finančno podporo v okviru KOPOP ukrepa BK.6 Suhi kraški travniki in pašniki.