Stanje v Sloveniji

Srednjeevropska zmerno suha travišča so razširjena povsod, kjer je v »celinski« (izven Primorske) Sloveniji karbonatna podlaga – apnenec in dolomit (kraški svet) ali fliš (eocenski sediment z bazično ali nevtralno reakcijo). To so gričevja Dolenjske, Bela krajina, Zasavsko hribovje, okolica Ljubljanske kotline, Alpsko predgorje (južne lege), Gorjanci, Kozjansko, Bizeljsko, Slovenske gorice, in celo Goričko, kjer je ta habitatni tip zastopan s specifično združbo, čeprav so tam tla kisla.

Habitatni tip 6210 je ena od najhitreje nazadujočih oblik travniške vegetacije v Sloveniji in v Srednji Evropi nasploh. Večji del teh travišč je bil izgubljen zaradi opuščanja rabe, saj gre v glavnem za travnike na večjih in manjših strminah, odmaknjenih predelih in višjih nadmorskih višinah, kjer je obdelava težja. Delno so ti travniki izgubljali pestrost tudi zaradi intenzifikacije, predvsem z nepravilno vodeno pašo. Kot je razvidno iz poročanja o stanju habitatnih tipov Natura 2000, je bilo stanje teh travišč za obdobje 2013–2018 v Sloveniji ocenjeno kot neugodno (slabo).

Navadna kukavica.
Foto: Branko Bakan

Brazdastolistna bilnica.
Foto: Branko Bakan

Kako izgledajo rastišča?

• Ti travniki so razviti na bazični podlagi (apnenec ali dolomit, karbonatni laporji ali prod), izjemoma tudi na silikatnih peskih, če so ti zelo suhi in odcedni. Tla so razmeroma plitva (rendzine, rjava pokarbonatna tla, plitvejša evtrična rjava tla).
• Prevladujejo na južnih ekspozicijah hribovij in gričevij, redkeje pa jih najdemo tudi na ravnem, če gre za odcedna prodnata tla.
• Ime, ki izhaja iz kode 6210(*) (*pomembna rastišča kukavičevk), se nanaša na pojavljanje in vrstno pestrost travniških orhidej (kukavičevk), ki jim ustrezajo bazična in mineralno (predvsem z dušikom) revna do srednje revna suha in polsuha rastišča.
• Ta tip travišč se lahko pojavlja tudi kot prehod v polsuhe travnike z visoko pahovko, kjer se stoklascu pridružijo druge trave in bolj mezofilna sestava. Takšne primere najdemo v Sloveniji na primer na reliefno razgibanem kraškem svetu ali na globjih tleh s prodnato osnovo. Tudi takšne travnike nekateri označujejo za »suhe«, čeprav sodijo v skupino srednjeevropskih kseromezofilnh travnikov s prevladujočo visoko pahovko (Ranunculo bulbosi-Arrhenatheretum), ki sodi v okvir habitatnega tipa Natura 2000 6510.

Podtipi in pokazateljske vrste

Galerija

Dejavniki ogrožanja

Srednji trpotec.
Foto: Branko Bakan

Kako lahko pomagam?

• Košnjo na teh travnikih opravimo največ dvakrat letno. Prva košnja naj poteka junija.
• Teh travnikov praviloma ne gnojimo, prenesejo pa manjše količine uležanega hlevskega gnoja na vsaki 2 do 3 leta, posebej če ga trosimo v jesenskem času. Travniki na flišu so na naravno bolj rodovitnih tleh, zato je tam pridelana biomasa travinja nekoliko večja.
• Gnojevka in mineralna gnojila učinkujejo preveč hipno in evtrofizirajo rastišča, zato njihova uporaba ni primerna.
• Za ohranjanje teh travišč je pomembno, da seno sušimo na tleh, kar omogoča semenitev rastlin in večje preživetje nevretenčarjev kot pri siliranju trave v silažne bale. Siliranje zato ni dopustno.
• Pokošeno biomaso moramo odstraniti s površine. Zgolj mulčenje teh travnikov ni ustrezno, ker se s tem kopičijo hranila in odmrla organska masa, kar vpliva na vrstno sestavo teh travnikov.
• Dosejevanje s komercialnimi in deteljno-travnimi mešanicami ni ustrezno.
• Na Goričkem, kjer so tla kisla, apnenje ni primerno, saj bi s tem porušili značilno sestavo vegetacije.
• Na teh travnikih paše ne priporočamo, razen mešanega režima z jesensko pašo po drugi košnji (tradicionalna raba npr. na Kozjanskem).
• Kjer so tla nosilna (kamnita) in ne prestrma, je paša pogojno ustrezna, vendar le, če upoštevamo ustrezen začetek paše v sezoni (datumi morajo biti podobni kot za košnjo), kratke zadrževalne čase živali na paši (hitro prestavljanje po manjših čredinkah) in ustrezno dolg regeneracijski čas travne ruše po paši. V primeru paše so pomembne tudi čistilne košnje vsaj enkrat v sezoni. Isto površino pasemo največ dvakrat v sezoni.