Hribski urh

Hribskega urha najpogosteje najdemo v začasnih vodah, kot so luže v kolesnicah, korita za napajanje živine ali jarki, ki so dobro osončene in brez rib.

Hribski urh. Foto: Aja Zamolo

V Sloveniji Kaj potrebuje? Dejavniki ogrožanja Kako lahko pomagam? Video Gradiva

Hribski urh v Sloveniji

V Sloveniji je hribski urh splošno razširjen od nižin do gozdne meje. Vrsta je zavarovana in uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst. Z upadom števila med seboj povezanih voda upada tudi številčnost hribskih urhov. V preteklih letih se je aktivno varstvo vrste začelo tudi s konkretnimi varstvenimi ukrepi – vzpostavljanjem novih stoječih voda.

Alterniranje dveh samcev hribskega urha.
Audio: Tomi Trilar (Prirodoslovni muzej)

Hribski urh. Foto: Aja Zamolo

Samci hribskega urha samice privabljajo z značilnim »ukanjem« skoraj izključno v brezvetrju in jasnem vremenu.
Foto: Aja Zamolo

Habitat hribskega urha. Foto: Aja Zamolo

Hribskega urha najdemo tudi v začasnih vodah.
Foto: Aja Zamolo

Kaj ta vrsta potrebuje?

  • Hribski urh prvenstveno naseljuje počasi tekoče potoke s tolmuni, manjše stoječe vode in razlitja na močvirnih travnikih. Poleg tega uporablja tudi stalne luže v kolesnicah ali druge uleknine napolnjene z vodo, ki so pogosto posledica delovanja človeka (uporabe težke mehanizacije).
  • Najprimernejša mrestišča so osončena in plitva, le mestoma bogata z vodno vegetacijo, z dobro strukturiranimi bregovi in brez rib.
  • Razmnoževanje hribskih urhov poteka od konca aprila do avgusta. Med parjenjem samci lebdijo na vodni gladini in se oglašajo z značilnim ukanjem, zato so popolnoma prerasle vode zanje neprimerne.
  • Samice po parjenju mreste (skupke jajc) pritrdijo na vodno rastlinje in vejice ali odlagajo kar prosto na dno. Paglavci se iz jajc izvalijo v nekaj dneh in po enem mesecu kot mladi osebki zapustijo vodo. Tako izbirajo vode z vsaj nekaj možnostmi pritrjanja mresta in položnimi brežinami.
  • Od mrestišč se hribski urh oddalji le za krajše razdalje (do 500 m), zato potrebuje zatočišča, prezimovališča in primerne kopenske habitate za prehranjevanje v njihovi neposredni bližini.
  • Na kopnem si v svetlih gozdovih ob potokih in na močvirnih travnikih poiščejo zatočišča pod odmrlim lesom in kamni ter med koreninami dreves in grmovja, kjer tudi prezimujejo.

Dejavniki ogrožanja

Poglavitni razlog za upad populacij hribskega urha pri nas in drugje v Evropi je intenzifikacija rabe gozdov in kmetijskih zemljišč ter izguba vodnih življenjskih okolij zaradi izsuševanja ali nerabe. Medsebojna povezanost voda in povezanost s primernimi kopenskimi habitati preko omrežja mejic in ekstenzivnega travinja je ključna za varstvo vrste. Kjer selitvene poti hribskih urhov med mrestišči in kopenskimi habitati potekajo čez prometne ceste, grožnjo predstavljajo tudi povozi.

Ogroža ga tudi:

  • intenziviranje rabe travnikov in spreminjanje travnikov v njive,
  • intenzivna paša, zaradi katere lahko pride do evtrofikacije voda na pašnikih,
  • opuščanje kmetijske rabe, zaradi katere pride do kopičenja mulja in zasenčenja voda,
  • ekološke pasti – vode s prestrmimi bregovi in brez vodne vegetacije,
  • poenotenje kmetijske krajine in sečnja obrežne vegetacije, mejic in ostalih krajinskih značilnosti,
  • vnos rib, ki plenijo mreste, paglavce in mlade živali ali pa objedajo vodno vegetacijo, na katero hribski urh pritrjuje mreste,
  • povečana uporaba fitofarmacevtskih sredstev in gnojil v kmetijstvu,
  • urbanizacija in cestna infrastruktura.
Opozorilne barve hribskega urha. Foto: Katja Konc

Ob nevarnosti hribski urh izpostavi z opozorilnimi barvami obarvano trebušno stran.
Foto: Katja Konc

Ampleksus oz. paritveni objem hribskega urha. Foto: Katja Konc

V obdobju parjenja se samec oprime samice v tesen paritveni objem, ki ga imenujemo ampleksus.
Foto: Katja Konc

Kako lahko pomagam?

Ohranimo in obnavljajmo stoječe vode

Ohranjajmo obstoječe stoječe vode, kot so mlake in kali. Ko takšne vode presušijo prehitro, da bi omogočile preobrazbo paglavcev v mlade živali, ki preidejo na kopno, jih je treba obnoviti. V večini primerov to ni pogosteje kot na pet let. Obnovimo jih z odstranjevanjem mulja, zagotavljanjem nepropustnosti dna in ohranjanjem osončenosti. Po potrebi poskrbimo tudi za odstranjevanje rib. Nikoli ne obnavljamo hkrati vseh voda na nekem območju, ampak jih ohranjamo v različnih sukcesijskih stanjih oz. stopnjah zaraščanja.

Vzpostavimo novo mlako

V bližini gozdnega roba ali mejice (najbolje na ekstenzivnem pašniku ali travniku) lahko vzpostavimo novo mlako z dovolj plitvinami in položnimi brežinami. Za hribskega urha zadostujejo že manjše stoječe vode (tudi zgolj 25 m2), vrsto pa pogosto najdemo tudi v stalnih lužah v kolesnicah in ostalih manjših kotanjah, kjer se vsaj del leta zadržuje voda.

Ohranimo mejice in skupine dreves

Preprečimo odstranjevanje obstoječih mejic in skupin dreves, ki so ključnega pomena za selitev hribskih urhov med kopenskimi in vodnimi habitati. To je še posebej pomembno po izvedbi komasacij in drugih agrotehničnih operacij. Pritalni del mejice naj bo raznolik in naj vsebuje elemente, kot so zeleni odrez, štori in skale. Zeliščni pas pokosimo na vsakih nekaj let, v kolikor so prisotne invazivne rastlinske vrste pa vsaj enkrat na leto. Do roba obdelovalne površine vzpostavimo tudi širši travniški pas, ki ga kosimo letno.

Zasaditev mejic

Z zasaditvijo drevesne ali grmovne mejice bomo izboljšali življenjsko okolje tudi za hribskega urha. Mejice lahko posadimo na robove kmetijskih zemljišč, predvsem v bližini mlak. Mejico umestimo tako, da se njena linija ne zaključi ob prometni cesti. Izberimo avtohtone drevesne (npr. maklen, jesen, brek, dob) in grmovne vrste (npr. glog, brogovito, rdeči dren, črni trn in črni bezeg).

Ekstenzivna raba travinja

Na travnikih opravimo največ dve košnji na leto, te pa izvedemo na enega izmed naravi prijaznih načinov. Višina košnje naj bo nad 10 cm. Zmanjšajmo obseg gnojenja oz. se mu, če se le da, odpovejmo. V pasu 10–20 metrov okrog mlak, počasi tekočih potokov in drugih mrestišč hribskega urha ne uporabljamo fitofarmacevtskih sredstev in ne gnojimo. Najbolje je, da tam vzpostavimo ekstenzivne travnike s pozno košnjo ali pašnike z zmanjšano obtežbo. Izognimo se uporabi kmetijske mehanizacije zvečer in ponoči, ko so dvoživke najbolj aktivne.

Ekstenzivna paša in dostop živine do mlake

Izogibajmo se paši na težkih tleh, ki so slabo nosilna. Na pašnikih z večjo obtežbo in kjer so mlake na dnu vrtač in podobnih reliefnih struktur, je priporočljivo, da mlako ogradimo, da preprečimo povečan vnos organskih snovi. Za napajanje pašne živali lahko vodo speljemo iz mlake v korito.

Ohranjanje mokrotnih travnikov

Mokrotni travniki so primerno kopensko okolje za prehranjevanje odraslih hribskih urhov, vendar jih danes pogosto ogroža intenzifikacija njihove rabe in premena v njive. Prednostno takšne travnike kosimo pozno in se izogibajmo gnojenju in poglabljanju melioracijskih jarkov, saj s tem površino osušimo, vrstno spremenimo vegetacijo na travniku in povečamo možnosti za vdor invazivnih vrst, kot je zlata rozga.

Spomladi vozimo previdno

V pomladanskih mesecih poteka selitev hribskih urhov med kopenskimi habitati (gozdovi, mejice ali drugi manjši strukturni elementi v krajini, kjer živali prezimujejo) in mrestišči. Kjer selitvene poti prečkajo ceste, prihaja do večjih povozov (t. i. črne točke). Med vožnjo bodimo v tem času zato posebej pozorni in prilagodimo hitrost. Kritičen čas je predvsem zvečer in ponoči, saj takrat selitev poteka najbolj intenzivno.

Video

Dvoživke (hribski urh) v projektu Vezi narave
(vir: Udruga Hyla)

Varstvo dvoživk in plazilcev v kmetijski krajini
Aja Zamolo (CKFF) (vir: projekt EIP KROTA)

Gradiva