Volk
Volk je ključni plenilec v slovenskih gozdovih, ki s svojo prisotnostjo uravnava in ohranja naravno ravnovesje v ekosistemu.
Volk v Sloveniji
Volk ima kljub svoji skrivnostni naravi in redkim srečanjem s človekom pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja. Njegova prisotnost vpliva na populacije plena, predvsem velikih rastlinojedcev (parkljarjev), kar posledično vpliva na stabilnost in strukturo gozdov ter drugih ekosistemov. Čeprav je bil v preteklosti skoraj iztrebljen, z varstvenimi ukrepi v zadnjih desetletjih njegove populacije v Evropi okrevajo. S ciljem sobivanja se spodbuja sodelovanje in izvajanje ukrepov za zmanjšanje konfliktov med volkovi in človekom, ki so pogosto povezani z rejo pašnih živali. V Sloveniji je bila leta 2023 populacija volkov ocenjena na 137 živali vključno s tropi volkov, katerih del teritorija predvidoma sega preko državnih meja, potrdili pa so prisotnost 17 volčjih tropov.
Volkovi s svojo prisotnostjo vplivajo na populacije plena (kot je navadni jelen), posredno pa tudi na stabilnost ekosistema.
Foto: Miha Krofel
Največja populacija volkov v Sloveniji se nahaja v Dinarskih gozdovih, nekoč pa je bil prisoten tudi v Alpah, kamor se danes uspešno vrača.
Foto: Miha Krofel
Tako kot rjavi medved je bil tudi volk po 18. stoletju skoraj iztrebljen. Pri vseh velikih zvereh je bil v tem času razlog za zmanjšanje populacije predvsem izguba življenjskega prostora, osiromašenje prehranske baze zanje ter sistematično preganjanje oziroma iztrebljanje. Populacija si je v Sloveniji rahlo opomogla v začetku 20. stoletja in bila stalno prisotna le v kočevskih in notranjskih gozdovih. Leta 1923 je bil v Kočevju ustanovljen »Odbor za pokončevanje volkov«, ki je onemogočal volkovom, da bi si do konca opomogli. Konec šestdesetih let 20. stoletja so prenehali izplačevati nagrade za ubite volkove, kmalu pa so opredelili tudi lovno dobo in tako omejili lov v kritičnem obdobju razmnoževanja. V alpski prostor se je volk vrnil šele v zadnjem desetletju.
Leta 1993 je bil volk uvrščen na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst in je danes v Sloveniji zavarovan vse leto. Na osnovi podatkov o številčnosti volkov, ponavljajočih se škodah na domačih pašnih živalih in drugih podatkih, lahko pristojno ministrstvo izda odločbo o izrednem odstrelu posameznih osebkov ali določenega števila živali. Dovoljenje je časovno in prostorsko omejeno, odločbe pa se izdajajo za vsak upravičen zahtevek oziroma skupino škodnih dogodkov posebej v skladu s pravilnikom, ki obravnava to področje.
Kaj ta vrsta potrebuje?
- Volkovi potrebujejo obsežne in povezane gozdove, kjer se lahko prosto gibljejo, lovijo plen in vzpostavljajo teritorije.
- Živijo v družinskih skupnostih (tropih) od 3 do 10, najpogosteje pa 4 do 8 živali, ki med seboj sodelujejo pri lovu, vzreji mladičev in varovanju teritorija. Pari se le dominanten, roditeljski par, medtem ko so ostali člani običajno njuni potomci oziroma sorodniki.
- Volkovi so izrazito teritorialne živali. Teritorij posameznega tropa, ki ga branijo pred ostalimi volkovi in tropi, meri od 250 do 1.000 km2 (v Sloveniji povprečno okoli 400 km2).
- Dovolj velike populacije plena, vključno s srnjadjo, jelenjadjo in divjimi prašiči, so ključnega pomena za preživetje volkov. Raznolikost vrst plena v zadostnih količinah zagotavlja stabilen vir hrane za trope skozi vse leto.
- Volkovi se človeku izogibajo, zato se raje zadržujejo na območjih, kjer so stikov z ljudmi čim manj.
- Glavni vir konfliktov s človekom so napadi na pašne živali, ki jih odvisno od stopnje zaščitnih ukrepov lahko dojemajo kot zanje tvegan ali pa lahko dostopen plen.
- Pomembna značilnost njihovega vedenja, ki najbolj določa njihovo konfliktnost, je t.i. presežno plenjenje. To pomeni, da v nenaravnih razmerah ograjenih pašnikov z na plenilce nevajenimi domačimi živalmi volkovi tako lahko ulovljiv plen plenijo refleksno, zato lahko ob posameznih napadih pride do uboja in poškodb velikega števila paših živali, predvsem pri drobnici.
Volčji trop označuje in brani svoj teritorij.
Foto: Miha Krofel
Ogroža ga predvsem degradacija habitata.
Foto: Miha Krofel
Volčji brlogi so običajno dobro skriti.
Foto: Miha Krofel
Dejavniki ogrožanja
Volka v Sloveniji ogroža predvsem degradacija primernega habitata zaradi urbanizacije in širjenja infrastrukture, kar povzroča fragmentacijo naravnega okolja in gibanje tropov volkov. Posledično se povečujejo konflikti med volkovi in človekom, saj se volkovi vse pogosteje znajdejo v bližini naselij, kjer iščejo hrano ali zatočišče, kar lahko vodi v strah ljudi pred volkovi zaradi škode na premoženju ali napadov na domače živali.
Poleg tega dejavnik ogrožanja predstavlja tudi ilegalni lov. Nezakonito ubijanje ali neustrezno poseganje v populacijo z lovom lahko ogrozi populacijo, saj lahko negativno vpliva na njihovo številčnost ali vodi v neustrezno demografsko strukturo, kar lahko v nekaterih primerih celo poveča stopnjo konfliktov v lokalnem prostoru. Prav tako prekomeren pritisk na populacijo volkov lahko privede do zmanjšanja genetske raznolikosti in destabilizacije populacije, kar lahko dolgoročno ogrozi njihovo preživetje v Sloveniji. Vse pomembnejša grožnja populaciji volka v Sloveniji in Evropi pa je tudi križanje s psmi.
Raziskave in monitoring volkov pomagajo pridobiti podatke o njihovi populaciji, gibanju, konfliktih ter vplivu na okolje, kar prispeva k razvoju učinkovitejših strategij in ukrepov za zmanjšanje konfliktov ter posledično lažje sobivanje. Izobraževalni programi in ozaveščanje, usmerjeni v spodbujanje razumevanja in podpore za ohranjanje volkov v lokalnih skupnostih, so ključni za sobivanje in zmanjšanje konfliktov med človekom in volkom.
Kako lahko pomagam?
Zaščita drobnice z elektromrežo
Elektromreže morajo ves čas prevajati električne pulze. Na živali delujejo predvsem psihično, saj se ob električnem pulzu žival ustraši in se v prihodnje ne približuje več ograjenim kompleksom. Višina elektromreže naj bo vsaj 160 cm. Na spodnji strani mora biti pritrjena na tla, na mestih jo ustrezno pritrdimo s sidrišči. Tik ob ograji naj bo trava pokošena in grmišča obrezana. Bolj natančna navodila najdete v brošuri Varovanje živali pred zvermi.
Zaščita drobnice s pastirjem
Volkovi se človeka bojijo, zato je bila v preteklosti razširjena paša drobnice s pastirjem. Po nekaterih državah na Balkanu je to še vedno zelo pogosto. Ključna je prisotnost pastirja tekom dneva in zapiranje drobnice ponoči.
Zaščita drobnice s pastirskimi psi
Pastirske pse se običajno uporablja na ograjenih območjih, kjer se psi gibljejo skupaj s čredo. Gre za delovne pse, ki se jih vzgaja že kot mladiče in črede nikoli ne zapustijo. Predvsem so to velike in zaščitniške pasme, ki čredo vidijo kot svoje krdelo in jih zato tudi primerno branijo. V Sloveniji se je v preteklosti za pastirskega psa pogosto uporabljala avtohtona pasma kraški ovčar, danes pa se pogosteje uporabljajo pasme kot so tornjak, šarplaninec, kavkaški ovčar, kuvaš, maremsko-abruški pastirski pes in pirenejski pastirski pes.
Specifika konfliktov na alpskem območju
Za alpska območja z razpršeno planinsko pašo zaenkrat nimamo enostavnih visoko učinkovitih metod za zmanjševanje konfliktov. Stopnjo konfliktov se da zmanjšati z uporabo kombinacije različnih načinov in ustreznimi sredstvi za poplačilo škod ter vzpodbujanje njihove uporabe.
Da preprečimo konflikte, zaščitimo drobnico z elektromrežo.
Foto: Miha Krofel
Pastirski psi svojo čredo branijo kot svoj trop in je nikoli ne zapustijo.
Foto: Miha Krofel
Video
Sobivanje z velikimi zvermi
doc. dr. Hubert Potočnik (BF UL) (vir: projekt EIP KROTA)
Kraški ovčar je edina avtohtona pasma psa v Sloveniji, ki ga rejci uporabljajo tudi za pastirskega psa.
Foto: Miha Krofel
Finančna podpora
Na območju pojavljanja velikih zveri lahko kmetijska gospodarstva v okviru KOPOP sheme BK.12 Sobivanje z velikimi zvermi pridobijo finančno spodbudo za ukrepe varovanja črede z elektroograjami in elektromrežami, s pastirjem in s pastirskimi psmi na trajnem travinju.
