• To so mezofilni, zmerno do intenzivno gnojeni travniki na bogatih, bolj ali manj svežih do vlažnih, rahlo bazičnih do rahlo kislih tleh od nižin do submontanskega pasu.
• Gre za visoko produktivne travnike, ki pa so ob zmernem gnojenju in ne prezgodnji prvi košnji še vedno razmeroma vrstno bogati.
• Po nižinah in hribovjih do okrog 800 m nadmorske višine uspeva na nekoliko dvignjenih, rahlo nagnjenih ali od vodotokov odmaknjenih površinah na svežih, globokih rjavih in prepustnih tleh združba visoke pahovke z navadnim rebrincem (Pastinaco-Arrhenatheretum), naša najpogostejša travniška združba.
• Na nekoliko bolj vlažnih, vendar le občasno poplavljenih površinah, na težjih, pogosto oglejenih tleh, običajno na dnu dolin, uspeva združba plazeče zlatice in lisičjega repa (Ranunculo repentis-Alopecuretum pratensis), kjer visoko pahovko zamenjuje lisičji rep.
• Nekatere oblike se razvijejo tudi na dovolj osončenih naklonih, kjer voda hitreje odteka. Tu se primešajo vrste suhih travnikov s pokončno stoklaso. Te sestoje mnogi interpretirajo tudi kot »suhe travnike«, saj je primešanih nekaj brometalnih vrst (tistih, ki spremljajo pokončno stoklaso). Primer takega suhega visokega pahovkovja je združba visoke pahovke z gomoljasto zlatico (Ranunculo bulbosi-Arrhenatheretum elatioris).

Največji dejavnik ogrožanja je intenzifikacija, ki se kaže v prevelikem vnosu gnojil, prezgodnji in prepogosti košnji ter dosejevanju, saj to spremeni rastlinsko sestavo do monokulture trav z nekaj črne ali plazeče detelje. Na pašnikih je lahko problematična prevelika pašna obremenitev ali neustrezen režim paše. Travniki na ravninah so podvrženi tudi preoravanju v njive ali pa izsuševanju (dreniranju), deloma pa tudi pozidavi. Površine polsuhih travnikov na naklonih pa so najpogosteje podvržene zaraščanju.

• Z naravovarstvenega vidika je za ohranjanje tipične vrstne sestave za vse podtipe visokega pahovkovja najbolj optimalna raba dva- do trikratna košnja z zmernim gnojenjem (< 40 kg N/ha/leto), po možnosti le z organskimi gnojili (najbolje hlevski gnoj jeseni), ker se hranila počasneje sproščajo. Od mineralnih gnojil kvečjemu izberemo taka z malo N in več P in K, kar preprečuje razrast trav.
• Košnja na nižinskih travnikih tega tipa lahko poteka večkrat letno, običajno vsaj dva- do trikrat, tudi štirikrat ni izjema. Zmerno gnojenje je običajno.
• Prva košnja naj bo v času zrelega semena dominantnih trav, vsakih nekaj let pa še kasneje.
• Izogibati se moramo pretiranemu gnojenju in vnašanju semenskih mešanic produktivnih trav.
• Ob vsaki košnjo lahko na travniku pustimo določene dele travnika nepokošene. Nepokošen del pokosimo ob naslednji košnji, ko obvezno tudi pospravimo pokošeno biomaso.
• V kolikor je na travniku prisotna zdravilna strašnica in strašničin ali temni mravljiščar, košnjo izvajamo pred 15. 6. in po 15. 9., prav tako travnika ne gnojimo in ne pasemo.
• Ustrezno vodena paša je možna alternativa le na bolj nosilnih, sušnih tleh, drugje pa le kot dopolnilna raba v poznopoletnem ali jesenskem času.
• Na naklonih, kjer so razviti polsuhi travniki, se je zaradi težje košnje in manjše produktivnosti v zadnjem času uveljavila paša. Tu moramo posebej paziti na znake prepašenosti (prezgodnja paša, predolga zasedenost pašnika, prepogosto vračanje živali, puščanje pašnih ostankov), ki sproža (težko popravljivo) erozijo, razrast rozetastih vrst in upad deleža značilnic visokega pahovkovja. Negativni učinki paše se prej pojavijo na težjih, glinenih ali ilovnatih tleh, posebej če s pašo nadaljujemo tudi v času mokrega vremena.