Praha

Vrstno in strukturno raznoliko rastlinstvo, ki se vzpostavi na površinah v prahi, predstavlja pomemben življenjski prostor in vir hrane za številne nevretenčarje, ptice, sesalce in druge živalske skupine.

Praha. Foto: Katarina Denac

Koristi Ključni napotki Kako? Finančna podpora Pogosta vprašanja

Koristi

Orne površine, ki jih za določen čas izvzamemo iz rabe (praha), bodo že v prvi zimi predstavljale pomemben vir hrane za semenojede ptice, kot sta na primer rumeni in veliki strnad. Spomladi so lahko odlična gnezdišča za ogrožene talne gnezdilke, kot so priba, hribski in poljski škrjanec, saj je na njih vegetacija nižja in redkejša kot na njivah, hkrati pa se zmanjša verjetnost nenamernega uničenja gnezd med kmetijskimi opravili. Odsotnost kmetijskih opravil omogoča tudi razvoj številnih vrst žuželk, ki kasneje predstavljajo vir hrane za druge živali, nekatere med njimi pa so tudi pomembni opraševalci.

Dlje časa kot orne površine ne obdelujemo, bolj raznolika postaja vegetacija na prahi, pestro rastlinstvo pa predstavlja osnovo za večjo diverziteto vseh živalskih skupin. Večletna praha, ki je pogosta na robovih ter v kotih njiv, lahko zato deluje podobno kot travniški pasovi ob robovih njiv. Povečuje namreč mozaičnost krajine, predstavlja prezimovališče za nevretenčarje, ki plenijo škodljivce, in življenjski prostor manjših sesalcev, plazilcev in dvoživk. Omogoča tudi lažje gibanje večjih živali, predvsem sesalcev, skozi kmetijsko krajino in predstavlja zelo pomemben gnezditveni in prehranjevalni habitat številnih vrst ptic. Takšna praha prispeva tudi k ohranjanju plevelnih vrst, ki so ponekod postale že zelo redke.

Praha izboljšuje kakovost tal in povečuje tudi naravne vodozadrževalne sposobnosti tal, ki pomagajo pri blaženju učinkov suše. Kadar so med rastlinami prisotne detelje in druge metuljnice, poteka naravna vezava dušika iz zraka, kar zmanjša potrebo po gnojenju, ko praho vrnemo v obdelavo.

Praha. Foto: Katarina Denac

Praha je zaradi nizke vegetacije, visokega deleža golih tal in odsotnosti motenj pomembna kot gnezdišče in prehranjevališče za številne vrste ptic, divjih opraševalcev in drugih živali. Pozitivne učinke ima tudi na kakovost in vodozadrževalne sposobnosti tal.
Foto: Katarina Denac

Praha. Foto: Katarina Denac

Praho vzdržujemo z živalim prijazno košnjo ali pašo.
Foto: Katarina Denac

Ključni napotki

  • Vzpostavitev enoletne ali večletne prahe je koristna kjerkoli v kmetijski krajini, za ciljne vrste pa je pomembno smiselno upoštevati določena priporočila.
  • Najboljši čas za vzpostavitev prahe je po poletni oziroma jesenski žetvi.
  • Pri enoletni prahi njivo pustimo naravnemu razvoju do naslednjega poletja. V tem obdobju ne izvajamo kmetijskih opravil.
  • V predhodni kulturi pred praho je priporočljiva zmanjšana raba fitofarmacevtskih sredstev.
  • Njivo ponovno obdelamo sredi julija prihodnje leto ali kasneje.
  • Večletno praho se običajno vzpostavi na manj produktivnih delih kmetijskih površin, kot so robovi in koti njiv, vendar bodo za živali zelo koristne tudi celotne površine s takšnim režimom upravljanja.
  • Za vzpostavitev lahko uporabimo semenske mešanice, pri čemer smo pozorni, da uporabljamo semena avtohtonih rastlinskih vrst.
  • Kosimo enkrat letno ali na dve leti, košnjo opravimo mozaično in živalim prijazno. Namesto košnje lahko večletno praho uravnavamo tudi s pašo.

Kako?

  • Pri kratkotrajni (enoletni) prahi je najbolje, če iz obdelave izvzamemo površino celotne njive. S tem zagotovimo prehranjevališča in zatočišča tako za vrste, ki se raje zadržujejo blizu zavetja višje vegetacije ob robovih njive, kot tudi za tiste, ki raje izbirajo odprte površine.
  • Velikosti njiv v prahi in njihova lokacija so lahko različne in bodo posledično koristne za različne vrste.
  • Če praho vzpostavljamo v pomoč poljskemu škrjancu ali pribi, izberemo orno površino, ki je velika vsaj 5 ha (če ni obdana z visokim drevjem ali grmovjem) ali 10 ha (če so ob robu drevesne ali grmovne mejice). Lahko vzpostavimo tudi manjšo površino prahe na sredini velikih njiv, a naj bo najmanj 100 m oddaljena od grmovja in dreves.
  • Če želimo z vzpostavitvijo prahe pomagati hribskemu škrjancu, so najboljša izbira manjše njive v mozaični krajini, saj se vrsta izogiba velikim monokulturnim njivam.
  • Za večletno praho ob robovih njiv je podobno kot pri travniških pasovih najbolje, da jo vzpostavimo ob jarkih ali mejicah. To je še posebej priporočljivo, če gre za ciljno pomoč rumenemu strnadu ali rjavemu srakoperju, na njej pa bodo lovile tudi druge žužkojede ptice, na primer prosnik.
  • Praho lahko vzpostavimo tudi v sredini večjih njiv (>20 ha površine), s čimer opravlja enako vlogo kot travniški pasovi na velikih njivah.

  • Z vidika ohranjanja biotske pestrosti je najboljši čas za vzpostavitev prahe po poletni oziroma jesenski žetvi, njivo pa pustimo naravnemu razvoju do naslednjega poletja.
  • Praho ponovno vključimo v kolobar čim kasneje, tj. po 15. juliju, da se lahko zaključi gnezditvena sezona.
  • Količina hrane za semenojede živali in raznolikost vegetacije na površini v prahi sta odvisni od intenzivnosti obdelave predhodne kulture. Če je možno, se spomladi pred vzpostavitvijo prahe izognimo zatiranju širokolistnih plevelov, po žetvi pa njive ne tretiramo s herbicidom.
  • Predvsem na večletni prahi imamo lahko težave s pleveli, ki preprečujejo razvoj raznolike vegetacije. Ob vzpostavitvi prahe lahko zato na površini raztrosimo zeleni mulč (sveže pokošen rastlinski material z zrelimi semeni), seneni drobir (posušen rastlinski material) ali semensko mešanico iz vrstno bogatih in pozno košenih travnikov v okolici. S tem tudi zmanjšamo verjetnost pojavljanja tujerodnih invazivnih rastlinskih vrst.
  • Bodimo pozorni, da uporabljamo semenske mešanice z avtohtonimi rastlinskimi vrstami. Opraševalcem bomo koristili, če v mešanico vključimo tudi cvetoče rastline.

  • Praho lahko vzpostavimo za eno leto (od jesenske žetve do sredine julija naslednje leto) ali za več let.
  • Na prahi se izogibajmo obdelavi z mehanizacijo in tretiranju s fitofarmacevtskimi sredstvi. To je še posebej pomembno v gnezditvenem obdobju od marca do začetka avgusta. V nasprotnem primeru lahko nenamerno uničimo gnezda talnih gnezdilk.
  • Večletno praho pokosimo enkrat letno, in sicer čim kasneje v sezoni, najbolje avgusta ali septembra. Kosimo naravi prijazno, kar pomeni počasi (manj kot 10 km/h), postopno (torej ne celotne površine naenkrat) in z višino košnje na 10 cm od tal. Pokošeno vegetacijo odstranimo.
  • Košnjo lahko opravimo tudi mozaično, tako da vsako polovico pokosimo le enkrat na dve leti. To ustreza predvsem malim sesalcem, ki so glavni vir hrane številnih ogroženih ptic (ujede in sove) in sesalcev.
  • Trave in podivjana žita so najmanj koristni viri hrane za žuželke, sesalce in ptice. Če trave in žita predstavljajo večino vegetacije na prahi, lahko polovico površine jeseni plitvo preorjemo.

Finančna podpora

Za vzpostavitev prahe, s katero bi upravljali v skladu z zgoraj navedenimi smernicami, trenutno ni mogoče pridobiti finančne podpore. V določenih elementih pa se jo na večjih kmetijskih gospodarstvih spodbuja v okviru pravil Pogojenosti.

Pogosta vprašanja

Žal pravila Pogojenosti trenutno niso povsem skladna s strokovnimi smernicami. V skladu Uredbo o pravilih Pogojenosti (DKOP8) je na kmetijskih gospodarstvih z več kot 10 ha ornih površin treba najmanj 4 odstotni delež ornih površin nameniti za neproizvodne površine in elemente, med katere sodi tudi praha, ki mora biti po teh pravilih prisotna najmanj od 1. 1. do 31. 7. tekočega leta brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev in gnojenja. Vendar pa je v smernicah tudi navedeno, da se pleveli »ne smejo širiti oz. semeniti«, zato jo morajo kmetje občasno mehansko obdelati. Pri tem je sicer priporočeno, da se upošteva »življenjske cikle živali«, a v praksi se ob kontrolah od kmetov pogosto zahteva, da mora biti njiva povsem brez vegetacije (t.i. »črna praha«).

Uredba pa dopušča tudi možnost, da je praha zasejana »s sejanimi rastlinami, ki se običajno uporabljajo za dosevke«. Priporočene so različne kmetijske rastline, med katerimi so tudi medovite rastline, zaenkrat pa ni izrecno priporočena tudi uporaba zelenega mulča ali semenskih mešanic iz vrstno bogatih travnikov v okolici (tj. avtohtonega semenskega materiala).

Pravilnik o Registru kmetijskih gospodarstev (RKG) dopušča, da se na ornih površinah do vključno pet zaporednih let zaseje trave ali druge zelene krmne rastline. V tem primeru se RKG ta površina (GERK) vodi pod vrsto rabe 1100 – njiva ali 1131 – začasno travinje.

Ob zaključku petega zaporednega leta se po uradni dolžnosti vrsta rabe GERK spremeni v trajni travnik, če ni preoran. Ta sprememba se lahko izvede že pred zaključkom petega zaporednega leta na podlagi ugotovitev agencije pri upravnih pregledih ali pregledih na kraju samem oziroma ogledov Inšpekcije za kmetijstvo.

V primeru, da se invazivne rastline pojavijo na enoletni prahi, lahko površino pokosimo preden pride do semenenja. Na površinah z veliko gostoto tujerodnih rastlinskih vrst je gnezditev ogroženih ptic malo verjetna, s tem pa tudi uničenje gnezd med košnjo.

Kjer želimo vzpostaviti večletno praho, lahko verjetnost pojavljanja invazivnih rastlin zmanjšamo z raztrosom zelenega mulča, senenega drobirja ali semenskih mešanic z lokalnih travnikov. Če se tujerodne rastline kljub temu pojavijo, lahko na večletni prahi v prvem letu opravimo tri košnje in s takšnim upravljanjem nadaljujemo, dokler se ne vzpostavi želena avtohtona vegetacija. Pogosta košnja z odstranjevanjem pokošene vegetacije, ki onemogoča semenenje, je učinkovit ukrep za odpravljanje tujerodnih rastlinskih vrst.