Narava na kmetiji - Kmetovati z naravo

V Sloveniji Rastišča Dejavniki ogrožanja Kako lahko pomagam? Galerija

Plevelna vegetacija v Sloveniji

Najbogatejšo plevelno (segetalno) vegetacijo smo pred dvema desetletjema našli v Slovenski Istri. Tam je bila leta 1993 opisana posebna združba trirogljate lakote in njivne zlatice (Galio tricornuti-Ranunculetum arvensis). Na tamkajšnjem flišu sicer plavica ne uspeva, je bilo pa obilje zgoraj naštetih vrst iz zveze Caucalidion. Tudi na drugem koncu Slovenije, v Prekmurju, lahko še srečamo žitne njive, polne plavice, in sicer tudi na ravninskem delu, kjer gre za večje površine. Na Goričkem, kjer so žitne njive manjše, pa še vedno naletimo na kokalj, oklast in enoletni mešič. Slednja dva sta izrazito značilna za nerodovitne, prodnate njive na vrhovih gričev.

Navadni mak (Papaver rhoeas) in njivska ostrožnica (Consolida regalis) v prahi.
Foto: Mitja Kaligarič

Njivski plevel, predvsem okopavinski, je kurja češnjica (Anagalis spp.), ki v Sloveniji nastopa v oranžnih in modrih različicah.
Foto: Mitja Kaligarič

Kako izgledajo rastišča?

V večini primerov gre za motena rastišča z veliko dinamiko, torej za povsem sekundarna življenjska okolja, kjer lahko veljajo zelo različne ekološke razmere: od suhih do vlažnih, od mezotrofnih do evtrofnih, od kislih do bazičnih. Pomembna je tudi intenziteta motnje, na primer stalna hoja, način obdelovanja in količina hranil.

Delitev plevelne vegetacije je veliko; novejše temeljijo na temeljitih statističnih analizah velikega seta podatkov iz fitocenoloških popisov. Preprostejša, a manj znanstveno utemeljena pa je razdelitev na tri pomembnejše razrede:

Vegetacija pohojenih tal (razred Polygono-Poetea annuae)

Ta razred najpogosteje najdemo na robu peščenih poti ali parkirišč, kjer uspeva le širokolistni trpotec, ptičja dresen in kakšna bolj vzdržljiva košarnica.

Ruderalna vegetacija (Artemisietea vulgaris)

Ruderalna vegetacija se pojavlja ob urbanih in kmetijskih površinah, kot so nasipališča in jarki, ob cestah, hišah, zidovih, gradbiščih, pokopališčih in podobno. Tu uspevajo različne oblike ruderalne vegetacije. Najpogosteje najdemo navadni pelin (Artemisia vulgaris), medeno deteljo (Melilotus spp.), lobodo (Chenopodium spp.), sporiš (Verbena officinale) in bodeče košarnice, kot so njivski osat (Cirsium arvense), bodaki (Carduus spp.), navadni repinec (Arctium lappa), gadnjak (Echium vulgare). Nekatere Nekatere ruderalne združbe, ki so bile značilne za tradicionalno vaško strukturo in gradnjo, so danes redkejše. Motena rastišča pa postajajo nova priložnost tudi za tujerodne vrste, ki so na takšnih prehodnih in nestabilnih rastiščih pogosto bolj konkurenčne.

Plevelna vegetacija (Stellarietea mediae)

Plevelna vegetacije je stara toliko kot same kmetijske kulture. Tudi tukaj je možnih več različnih delitev, pri čemer ni nepomembna geografska lokacija, saj diverziteta upada od juga proti severu. V grobem jo delimo na okopavinsko (Chenopodietalia albi) in segetalno vegetacijo (Centaureetalia), torej vegetacijo žitnih plevelov.

Okopavinska vegetacija je vegetacija največkrat le enoletnic, ki je motena zaradi obdelovanja zemlje. Združbe sledijo predvsem kemijski reakciji prsti (pH), namočenosti (vlagi) in temperaturnemu režimu. Najbolj razširjeni tovrstni pleveli so perzijski jetičnik (Veronica persica), navadna zvezdica (Stellaria media), mrtve koprive (Lamium maculatum, L. purpureum, L. amplexicaule), njivski slak (Convolvolus arvensis), metlike, predvsem bela metlika (Chenopodium album) in njivska meta (Mentha arvensis).

Segetalna vegetacija ali vegetacija žitnih plevelov v glavnem sestoji iz skupine rastlin, ki jih imenujemo arheofiti. To so rastline, ki so se s človekom razširile pred moderno dobo. Žitni pleveli, naravni spremljevalci žita, so prišli v Srednjo Evropo in severno Sredozemlje skupaj s kultivacijo različnih vrst in sort žita. Danes je segetalna vegetacija zaradi uporabe hibridnega semena, novih tehnologij pridelave v poljedelstvu in uporabe herbicidov zelo okrnjena.

Zvezi Caucalidion lappulae pripada toploljubna bazifilna vegetacija, ki pa zaradi omenjenih dejavnikov hitro izginja iz slovenske flore. Takšni so zajčji maki (Adonis spp.), omotna ljuljka (Lolium temulentum), različne grašice (Vicia spp.), okroglolistna prerast (Bupleurum rotundifolium), žarkasta dvoglavka (Bifora radians), njivna zlatica (Ranunculus arvensis), preraslolistna riža (Myagrum perfoilatum), trirogljata lakota (Galium tricornutum), navadno njivsko zrcalce (Legousia speculum–veneris), pa tudi bolj znani kokalj (Agrostemma githago) in plavica (Centaurea cyanus).
Zveza Aperion spicae-venti je kisloljubna in revnejša z vrstami. Prepoznamo jo po travi srakoperc (Apera spica-venti). Tudi tu lahko obilno uspevajo plavica, kokalj in njivska zlatica, uspevajo pa tudi lakote, kot je smolenec (Galium aparine) in druge. Če so tla bolj kisla in po možnosti peščena, je veliko enoletnega mešiča (Scleranthus annuus), redkeje pa srečamo njivski oklast (Spergula arvensis) in še redkeje rdečo nitnico (Spergularia rubra).

Dejavniki ogrožanja

Tradicionalno pridelovanje žita je temeljilo na tem, da so del zrnja shranili za setev v prihodnjem letu. S tem so sejali tudi plevele. Semena tradicionalnih žitnih plevelov so bila namreč približno iste velikosti kot žitna zrna, zato ločevanje s sitom ni bilo uspešno. V Sloveniji in širši okolici je bila ta praksa razširjena vse do konca 20. stoletja, ko se je spremenila tehnologija pridelave žit. Danes »svoje« seme seje le še redko kateri kmet, saj semena poljščin večinoma kupimo. Kupljena semena so največkrat hibridna, zato niso dobro kaljiva naslednje leto, očiščena žitnih plevelov in sterilizirana.

Pomembni vzroki za izginjanje njivskih plevelov pa je tudi širitev uporabe herbicidov na ornih površinah, evtrofikacija zaradi večjega vnosa gnojil, bolj gosta setev žit in pojavljanje tujerodnih vrst (predvsem na okopavinskih njivah).

Semena navadnega kokalja (Agrostemma githago) so strupena, po velikosti primerljiva z drobnejšimi žitnimi zrni, zato je včasih med sejanjem ostal v žitu. Danes, ko kmetje kupijo prečiščena hibridna semena, tega »problema« ni več.
Foto: Branko Bakan

Dolgoživost semenske banke v tleh

Semena lahko v tleh preživijo desetletja. Na bojišču prve svetovne vojne v Normandiji so leto po bitki zrasle večje količine maka, zato je mak tudi postal simbol spomina na padle vojake; simbolno so povezovali rdečo barva maka s prelito krvjo na zemlji. Resnica je manj poetična: ko so vojaki kopali rove, so odgrnili semensko banko iz starodavnih žitnih njiv in mak je vzkalil in cvetel. Podobno se je zgodilo, ko so odkopali plasti rodovitnih tal ob gradnji prekmurske »avtoceste« – na odkopanih brežinah so v naslednjih letih bujno cvetele plavice.

Kako lahko pomagam?

Travniški in prehodni pas ob robu njive

Ob njivah lahko vzpostavimo travniški pas in nato ob njem še nekaj metrov širok prehodni pas s pleveli, s čimer pustimo, da se semena akumulirajo v talni semenski banki. Če lokacijo teh pasov menjamo, sčasoma lahko obogatimo večje površine. Pri tem pazimo, da se na teh površinah ne razraščajo invazivne tujerodne rastline.

Obogatimo gensko zalogo teh rastlin v krajini

Nikakor ne uporabljajmo kupljenih mešanic, kot so na primer plavice, saj gre za kultivarje. Trenutno v Sloveniji ni mogoče kupiti avtohtonih semen teh vrst. Če ne gre za ogrožene vrste, jih z dovoljenjem lastnika zemljišča lahko naberemo sami v naravi. Priporočamo, da nabiramo žitne plevele v stanju zrelih semen – če nabiramo prej, delamo škodo. Škodo naredimo tudi, če poberemo vsa semena na njivi. Nabiramo le na delu prisotnih rastlin (5–10 %). Nato semena posejemo v domačem vrtu in v kakih dveh letih pridobimo zadostno količino semen, da jih del shranimo za prihodnje setve, del pa jih lahko vračamo v naravo v žitne njive tam, kjer imajo možnost, da se ohranijo v talni semenski banki.