Čebele samotarke

Čeprav jih največkrat sploh ne opazimo, opravijo zelo pomemben delež opraševanja. Še posebej pomembne so v sadjarstvu.

Čebela samotarka ob gnezdilnici. Foto: Jernej Polajnar

V Sloveniji Kaj potrebujejo? Dejavniki ogrožanja Kako lahko pomagam? Video Gradiva

Čebele samotarke v Sloveniji

Čebele samotarke so zelo raznovrstne, tako po videzu kot tudi po načinu življenja. Najmanjše so velike samo tri milimetre in jih zlahka spregledamo, največje pa kar 25 mm in jih ljudje pogosto zamenjajo za čmrlje. V Sloveniji je bilo doslej najdenih več kot 500 vrst čebel samotark. Največja pestrost samotark je v toplejših delih Slovenije.

Kar desetini vrst čebel samotark v Evropi grozi izmrtje, pri mnogih vrstah pa populacije upadajo, zato je ponekod že ogrožena kmetijska pridelava. Upadanje števila čebel samotark opažamo tudi v Sloveniji.

Čebela samotarka. Foto: Mojca Pibernik

Nekatere čebele samotarke so precej manjše od medonosne čebele in jih zlahka spregledamo.
Foto: Mojca Pibernik

Čebela samotarka. Foto: David Knez

Zaradi načina prenosa cvetnega prahu (na zadku, v prašni obliki) so samotarke zelo dobre opraševalke.
Foto: Jernej Polajnar

Čebele samotarke ob gnezdilnici. Foto: Danilo Bevk

Dišavke lahko k sadovnjakom zvabimo s pomočjo gnezdilnic. Boljše je postaviti več manjših kot eno veliko gnezdilnico, saj je treba upoštevati, da po hrano letajo (oprašujejo) do 100 metrov od gnezda.
Foto: Danilo Bevk

Kaj čebele samotarke potrebujejo?

  • Čebele samotarke so tako ime dobile zaradi načina skrbi za zarod. Večina vrst (a ne vse) živi samotarsko, kar pomeni, da vsaka samica sama poskrbi za gnezdo in zarod. V nasprotju s čmrlji torej ni delavk in matic.
  • Čebele samotarke morajo imeti na voljo hrano od pomladi do jeseni, ki jo najdejo predvsem na pisanih travnikih in v mejicah.
  • Na kmetijskih zemljiščih mora biti raba FFS čim manjša in pravilna, saj je tako za čebele manjša možnost zastrupitve.
  • Samica potrebuje varen prostor za gnezdenje, ki ga zagotavlja raznolika, mozaična kmetijska krajina, kjer se prepletajo mejice in ekstenzivni travniki.
  • Mesto gnezdenja je zelo različno. Najbolj znane so vrste, ki gnezdijo v luknjah v lesu ali votlih rastlinskih steblih, a še več vrst gnezdi v tleh v rovih, skalnih razpokah ali na kamnih, kjer gradijo gnezda iz blata in peska.
  • V gnezda samice znosijo zalogo hrane, ki jo pripravijo iz mešanice cvetnega prahu in medičine. Nato odložijo jajčeca in gnezdo zaprejo, najpogosteje z blatom. Skrb za zarod je tako končana. Iz jajčec se razvijejo ličinke, ki pojedo zalogo hrane in se zabubijo.
  • Večina vrst prezimi v gnezdu in izletijo šele naslednje leto.

Ena samotarka lahko opravi delo 100 medonosnih čebel

  • Mnoge čebele samotarke cvetni prah prenašajo na spodnji strani zadka, in ne na zadnjih nogah kot medonosna čebela in čmrlji. Stik med naloženim cvetnim prahom in pestičem je zato boljši.
  • Ker cvetni prah ni zlepljen, ga tudi več pade na cvet.
  • Nekatere vrste cvetove tudi zelo temeljito prehodijo. Vse našteto je dobro za opraševanje.

Dejavniki ogrožanja

Čebele samotarke se soočajo s pomanjkanjem hrane. Mnogi travniki so vedno bolj gnojeni ter zgodaj in pogosto košeni, zato ne zacvetijo in opraševalcem ne zagotavljajo hrane. Ponekod pa so travnike zamenjale velike njive monokultur. Na razpoložljivost hrane negativno vplivajo tudi podnebne spremembe, ki se kažejo kot pozebe ali suše, ter ponekod tudi velika gostota medonosnih čebel.

Ogrožajo jih tudi pesticidi, še posebej ob nepravilni uporabi. Primanjkuje tudi primernih mest za gnezdenje, kar je posledica odstranjevanja krajinskih značilnosti, kot so mejice in travniški pasovi (omejki).

Čebela samotarka. Foto: Danilo Bevk

Največje čebele samotarke so večje od čmrljev. Največja je lesna čebela.
Foto: Danilo Bevk

Kako lahko pomagam?

Ohranjanje pisanih cvetočih travnikov

Čebele samotarke ogroža intenzifikacija in izginjanje travinja, zato jim pomagamo z ohranjanjem ekstenzivno rabljenih travnikov in pašnikov z večjim deležem zeli, med katerimi so tudi cvetoče rastline. Ekstenzivne travnike ohranjamo predvsem z izogibanjem gnojenju in s pozno košnjo. Na pašnikih zmanjšamo pašno obremenitev pod 0,7 GVŽ/ha. Izogibajmo se paši na težkih tleh, ki so slabo nosilna.

Nepokošeni deli travnikov

Iz košnje lahko izvzamemo kote in robove travnika, na velikih zemljiščih pa tudi pas na sredini. Ti deli naj bodo vsako leto na drugem mestu, da se prepreči zaraščanje z grmovnicami. S tem bomo povečali količino in pestrost hrane za opraševalce tudi po opravljeni košnji.

Način košnje

Kosimo postopno, najbolje vsak teden samo določen del travnikov in ne vseh hkrati.

Zmanjšajmo rabo fitofarmacevtskih sredstev

Z zmanjšanjem uporabe fitofarmacevtskih sredstev bomo zmanjšali možnost zastrupitve čebel samotark.

Pravilna uporaba fitofarmacevtskih sredstev

Uporabljamo čebelam manj škodljiva sredstva. Sistemična FFS, ki so čebelam nevarna, se v času cvetenja gojenih rastlin ne smejo uporabljati. Čebelam nevarna kontaktna (dotikalna) sredstva se smejo v času cvetenja uporabljati le v nočnem času oziroma v času od dve uri po sončnem zahodu do dve uri pred sončnim vzhodom, razen če imajo na etiketi navedeno, da se v času cvetenja v celoti ne smejo uporabljati. Bolj kot zgodaj zjutraj priporočamo škropljenje pozno zvečer. Škropimo v brezvetrnem vremenu.

Košnja podrasti v nasadu

V času tretiranja trajnih nasadov s čebelam nevarnimi sredstvi ne smemo pozabiti na cvetočo podrast, ki mora biti odstranjena (pokošena) ali pa moramo na kak drug način preprečiti nanos FFS nanjo.

Postavimo gnezdilnico za čebele samotarke

Nekaterim čebelam samotarkam lahko pomagamo s postavljanjem gnezdilnic in jih tako privabimo v sadovnjak. Izdelamo jo iz navrtanega lesa in votlih rastlinskih stebel. Luknje naj bodo različnih premerov, in sicer od 4 do 9 mm, in globine od 8 do 15 cm (priporočamo 9–10 cm). Gnezdilnico postavimo ali obesimo na sončno mesto. Optimalna višina je 1 do 2 metra nad tlemi. Pri izbiri lokacije pazimo, da gnezdilnica ne bo izpostavljena zanašanju (driftu) FFS.

Travniški pasovi

Ob robovih njive vzpostavimo vsaj 3 metre (na večjih njivah pa do 10 m) širok pas z domorodnimi travniškimi rastlinami. To lahko naredimo z uporabo semenskih mešanic in/ali zelenega mulča, lahko pa rob preprosto izvzamemo iz obdelave in ga zgolj kosimo.

Sejanje in sajenje medovitih rastlin

Predvsem tam, kjer ni dovolj cvetočih travnikov in mejic, lahko prehranske razmere za čebele samotarke vsaj deloma izboljšamo z medovitimi rastlinami. Koristnost medovitih rastlin zelo izboljšamo, če sejemo mešanice. Različni opraševalci namreč uporabljajo različne rastline, zato s setvijo mešanice omogočimo prehranjevanje več vrstam opraševalcev. Ker vse rastline ne cvetijo istočasno, z mešanicami podaljšamo tudi obdobje cvetenja in razpoložljivosti hrane. Najbolj koristno je, če sejemo spomladi in opraševalcem hrano zagotovimo preko poletja. Manjši učinek ima setev medovitih rastlin kot strniščni dosevek, saj je večina vrst čebel samotark dejavnih pomladi in poleti.

Zmanjšajmo rabo fitofarmacevtskih sredstev

Z zmanjšanjem rabe herbicidov in insekticidov bomo čebelam samotarkam zagotovili več hrane in zmanjšali možnost zastrupitve. Iz tretiranja izvzemimo vsaj zunanji (5 m širok) rob njive, še posebej, če se ta nahaja ob mejici, ali pa vzpostavimo travniški pas.

Vzpostavitev prahe

Z vzpostavitvijo prahe povečamo heterogenost območja in s tem količino dostopne hrane za čebele samotarke. Na deloma golih površinah bodo čebele samotarke tudi gnezdile. Na večletni prahi lahko, če nimamo težav s prisotnostjo tujerodnih invazivnih rastlin, košnjo opravimo enkrat na dve leti, in sicer v avgustu ali septembru. Vzpostavimo lahko tudi kratkotrajno (eno- ali dvoletno) praho.

Travniški pasovi na velikih njivah

Na zelo velikih njivah, večjih od 20 ha sklenjene površine ali širine več kot 400 m, vzpostavimo 2 metra široke travniške pasove z domorodnimi travniškimi rastlinami tudi na sredini zemljišča. Na vsaki strani pasu moramo iz tretiranja s FFS izvzeti 5–10 metrov širok prehodni pas. Pasove vzpostavimo največ 250 m narazen. Najlažje je, če so vzpostavljeni v smeri utečenih poti obdelave. Če je njiva na nagnjeni legi, naj pasovi potekajo pravokotno na pobočje, saj bodo tako pomagali tudi pri zmanjševanju erozije tal.

Preprečimo odstranjevanje krajinskih značilnosti, zlasti po izvedbi komasacij

Po izvedbi komasacij kmetje na novo zamejenih zemljiščih pogosto odstranijo krajinske značilnosti, kot so mejice ter osamljeni grmi in drevesa. Ti elementi samotarkam zagotavljajo vir hrane in nudijo varen prostor za gnezdenje čebel samotark. Pri dnu mejice, grmov in osamljenih dreves zato vzdržujmo travniški pas brez rabe FFS.

Zasaditev mejic

V intenzivni kmetijski krajini bomo z zasaditvijo drevesne ali grmovne mejice izboljšali življenjsko okolje za čebele samotarke. Mejice lahko posadimo na robove kmetijskih zemljišč, pri čemer izberimo avtohtone drevesne vrste.

Kolovozi

Ohranjajmo travnate in peščene kolovoze, saj na njih pogosto gnezdijo čebele samotarke. Na njih najdejo tudi hrano. Travnate robove kolovozov lahko kosimo mozaično, torej ne celotne dolžine naenkrat.

Naravi prijazen vrt

Vrtnarimo naravi prijazno, brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Na vrtu naj bodo tudi medovite rastline.

Postavimo gnezdilnico za čebele samotarke

Video

Čebele samotarke – ali jih poznate?
(vir: Nacionalni inštitut za biologijo)

Divji opraševalci in pridelava hrane
doc. dr. Danilo Bevk (NIB) (vir: projekt EIP KROTA)

Gradiva