Pozidna kuščarica

Pozidna kuščarica je najpogostejša vrsta kuščarice v Sloveniji, ki jo lahko na kmetiji srečamo v raznolikih življenjskih okoljih, tudi na stopnišču domačije.

Pozidna kuščarica. Foto: Aja Zamolo

V Sloveniji Kaj potrebuje? Dejavniki ogrožanja Kako lahko pomagam? Video Gradiva

Pozidna kuščarica v Sloveniji

Pozidna kuščarica je v Sloveniji pogosta in splošno razširjena z izjemo skrajnega severovzhoda države, kjer bomo predvsem v bližini voda verjetno srečali martinčka. Na kmetiji pozidno kuščarico pogosto srečamo ob poteh, škarpah, ob kmetijskih poslopjih, mejicah, skladovnicah lesa, na kupu kamenja ali v vinogradu. Redno se pojavlja tudi v urbanem okolju – na vrtovih, ob ograjah, železnici ali na pokopališčih.

Svetli zemeljski čmrlj. Vsi čmrlji pomladi so matice. Oprašujejo tudi v sadovnjakih. Če se zaradi nepravilne uporabe FFS zastrupijo, propade celotno gnezdo. Foto: Danilo Bevk

Mnogokrat jo ljudje okličejo za »martinčka«, kar seveda ne drži, saj je martinček popolnoma druga vrsta, ki je pogostejša v bližini voda.
Foto: Katja Konc

Vse vrste kuščaric so v Sloveniji zavarovane, vendar zanje ni vzpostavljen monitoring,
zato o njihovem stanju ne vemo veliko.

Kaj ta vrsta potrebuje?

  • Pozidna kuščarica potrebuje soncu izpostavljena mesta za sončenje in v neposredni bližini tudi skrivališča ter mesta za odlaganje jajc.
  • Strukturni elementi, ki pozidni kuščarici in preostalim plazilcem v kmetijski krajini nudijo prezimovališča, parišča, prehranjevališča in mesta za odlaganje jajc, so mejice, skale in kamenje, štori, odrez lesne vegetacije, kompostni kupi, skalnjaki in suhi zidovi.
  • Pozidne kuščarice se parijo pozno spomladi. Jajca odložijo v špranje ali luknje med kamni zgodaj poleti. Iz jajc se pozno poleti izležejo mladiči. So dnevno aktivne in teritorialne živali, ki aktivno branijo svoj teritorij pred drugimi kuščaricami.
  • Mejice so pomembni ekološki koridorji za vse plazilce. Zanje je ključnega pomena pritalni del mejice, ki mora biti sestavljen iz lesnega odreza, kamnov, skal, hlodovine in drugih materialov, ki jih sicer iz kmetijske krajine pogosto odstranjujemo.
  • Mokrišča, kot so mlake, jarki ali potoki, v kmetijski krajini vsem plazilcem nudijo vir pitne vode, zarast okoli njih pa skrivališča in večjo količino dostopne hrane.
Svetli zemeljski čmrlj. Vsi čmrlji pomladi so matice. Oprašujejo tudi v sadovnjakih. Če se zaradi nepravilne uporabe FFS zastrupijo, propade celotno gnezdo. Foto: Danilo Bevk

Pozidna kuščarica se redno pojavlja tudi v urbanem okolju.
Foto: Aja Zamolo

eliko črno-rdeči čmrlj. Ključni za preživetje čmrljev so pisani travniki. Foto: Danilo Bevk

Četudi gre za splošno razširjeno vrsto pri nas, so dejavniki ogrožanja podobni kot pri ostalih vrstah kuščaric.
Foto: David Knez

Dejavniki ogrožanja

Poglavitni razlog ogroženosti pozidne kuščarice pri nas in drugje v Evropi je poenotenje kmetijske krajine in izguba njenih življenjskih okolij, ki se dogaja zaradi odstranjevanja mejic, obrežne vegetacije, suhih zidov, kamnitih škarp in drugih lesnih in kamnitih krajinskih značilnosti v krajini. Ogroža jih tudi intenzifikacija rabe kmetijskih zemljišč, saj uporaba pesticidov, herbicidov in gnojil zmanjšuje količino žuželk, s katerimi se prehranjuje, hkrati pa zaradi kopičenja kemičnih snovi (bioakumulacije) v njihovih telesih in posledičnih zastrupitev na kuščarice vpliva tudi neposredno.

Pozidna kuščarica se sicer hitro prilagaja na urbanizacijo, saj pogosto zaseda tudi pozidana zemljišča, kljub temu pa jo človeška aktivnost na teh površinah hkrati tudi ogroža.

Ogroža jo tudi:

  • opuščanje kmetijske rabe, saj zaradi zaraščanja pride do zasenčenja njenih bivališč,
  • cestna infrastruktura, zaradi katere se povečajo možnosti povozov živali,
  • ekološke pasti (npr. plastične cisterne, iz katerih ne more izplezati).

Kako lahko pomagam?

Ohranimo mejice, posamezne grme in obrežno vegetacijo

Krajinske značilnosti s pestrostjo elementov in osončenosti kuščaricam nudijo mesta za sončenje, prehranjevanje, odlaganje jajc in prezimovanje. Za živali je najbolj koristno, če ti elementi na istem mestu ostanejo dolga leta, zato preprečimo njihovo odstranjevanje. To je še posebej pomembno po izvedbi komasacij in drugih agrotehničnih operacij.

Vzdržujmo raznolik zeliščni in pritalni del mejice

Pritalni del mejice naj bo raznolik in naj vsebuje elemente, kot so zeleni odrez, štori in skale. Zeliščni pas pokosimo na vsakih nekaj let, v kolikor so prisotne invazivne rastlinske vrste pa vsaj enkrat na leto. Do roba obdelovalne površine vzpostavimo tudi širši travniški pas, ki ga kosimo letno.

Zasadimo nove mejice

Z zasaditvijo drevesne ali grmovne mejice bomo izboljšali življenjsko okolje za kuščarice. Mejice lahko posadimo na robove kmetijskih zemljišč, kjer je raba čim bolj ekstenzivna. Mejico umestimo tako, da se njena linija ne zaključi ob prometni cesti. Izberimo avtohtone drevesne (npr. maklen, jesen, brek, dob) in grmovne vrste (npr. glog, brogovito, rdeči dren, črni trn in črni bezeg).

Vzpostavimo skladnjake

Z združevanjem različnih materialov (prst, les in kamen) in njihovim vkopavanjem dobimo »skladnjak«, ki lahko služi več namenom – kot prezimovališče, mesto za sončenje, odlaganje jajc ali preprosto kot skrivališče.

Vzdržujmo suhe zidove

Na suhih kraških travnikih in pašnikih ohranjajmo suhe zidove in kupe kamenja.

Zmanjšajmo rabo fitofarmacevtskih sredstev

Z zmanjšanjem rabe herbicidov in insekticidov bomo kuščaricam zagotovili več hrane in zmanjšali možnost zastrupitve. Ob krajinskih značilnostih zagotovimo 10–20 metrov širok varovalni pas, kjer ne uporabljamo fitoarmacevtskih sredstav in ne gnojimo.

Video

Varstvo dvoživk in plazilcev v kmetijski krajini
Aja Zamolo (CKFF) (vir: projekt EIP KROTA)

Gradiva