Gorski ekstenzivno gojeni travniki (HT 6520)
Ti travniki sodijo v habitatni tip 6520 in so razviti v višjih legah, v montanskem in subalpinskem pasu, kjer so lahko v rabi kot travniki (košenice oziroma senožeti) ali pašniki.
Stanje v Sloveniji
Gorski ekstenzivno gojeni travniki so sekundarna travišča, nastala pod gozdno mejo, vendar vanje vdirajo tudi alpinske vrste iznad gozdne meje. V njih prevladuje rumenkasti ovsenec (Trisetum flavescens), po katerem se imenuje večina združb na planinskih pašnikih in travnikih. Kadar paša ni preintenzivna, so sestoji lahko vrstno bogati. Značilne so vrste z atraktivnimi in barvitimi cvetovi (ali socvetji), kot so pogačica (Trollius europaeus), Scheuchzerjeva zvončica (Campanula scheuchzeri), veliki zali kobulček (Astrantia major) in podobno.
V zadnjem poročilu (obdobje 2013–2018) o ohranitvenem stanju po 17. členu Direktive o habitatih je bilo stanje tega habitatnega tipa ocenjeno kot neugodno – nezadostno (U1), in sicer predvsem zaradi opuščanja rabe na eni strani in preintenzivne paše na drugi.
Kako izgledajo rastišča?
- So vrstno bogati ekstenzivni travniki v montanskem pasu in do subalpinskega pasu v Alpah, na svežih, nevtralnih do zmerno kislih ali zmerno bazičnih tleh. Tla so srednje globoka, največkrat rjava pokarbonatna tla, pa tudi evtrična in distrična rjava ali rendzine (npr. na morenah).
- Košeni so enkrat do dvakrat letno ali pa so pašniki. Možna je tudi kombinirana kosno-pašna raba.
- Vrsti, ki nakazujeta gozdno mejo, sta alpska latovka (Poa alpina) in planinska kislica (Rumex alpestris).
- Vrsta, ki je indikator evtrofizacije, je na primer alpska kislica (Rumex alpina).
Pokazateljske vrste
Prevladujoča vrsta je rumenkasti ovsenec (Trisetum flavescens), med značilnimi vrstami so tudi Scheuchzerjeva zvončica (Campanula scheuchzeri), navadna pogačica (Trollius europaeus), gozdna zlatica (Ranunculus nemorosus), kostanjevorjava detelja (Trifolium badium), svilničevolistni svišč (Gentiana asclepiadea), alpska latovka (Poa alpina) in planinska kislica (Rumex alpestris).
V sestojih se najde še dišeča boljka (Anthoxanthum odoratum), gorski šaš (Carex montana), navadna pasja trava (Dactylis glomerata), veliki zali kobulček (Astrantia major), navadna ivanjščica (Leucanthemum ircutianum), navadna kumina (Carum carvi), kačja dresen (Polygonum bistorta), rdeči slizek (Silene dioica), navadna pokalica (Silene vulgaris), klobčasta zvončica (Campanula glomerata), beli žafran (Crocus albiflorus), gozdna krvomočnica (Geranium sylvaticum), gorski narcis (Narcissus poeticus), navadna plahtica (Alchemilla xanthochlora), veliki bedrenec (Pimpinella major), brstična lilija (Lilium bulbiferum), glavičasti in klasasti repuš (Phyteuma orbiculare, P. spicatum) ter visoki jeglič (Primula elatior).
Zlati ovsenec (Trisetum flavescens)
Foto: Branko Bakan
Scheuchzerjeva zvončnica (Campanula scheuchzeri)
Foto: Branko Bakan
Navadna plahtica (Alchemilla xanthochlora)
Foto: Branko Bakan
Pogačica (Trollius europaeus)
Foto: Branko Bakan
Primer vrstno bogatega gorskega gojenega travnika z območja Posočja.
Foto: Klemen Eler
Dejavniki ogrožanja
Najpomembnejši dejavnik je opuščanje rabe, saj se ti travniki (sicer počasi) zaraščajo, ker so še pod gozdno mejo. V nižjih nadmorskih višinah, kjer je teren bolj uravnan, se ponekod intenzivirajo z gnojenjem in zgodnejšo in pogostejšo rabo, kar omogočajo moderni stroji za terene v nagibu. Kontinuirana paša, posebej taka, ki se začenja zgodaj v sezoni, te travnike spreminja v naravovarstveno manj vredne združbe reda Poion alpinae.
Kako lahko pomagam?
-
Optimalna raba na teh travnikih je enkratna poletna košnja s sušenjem biomase za mrvo na površini.
-
Možno je tudi kombiniranje košnje s kasnejšo jesensko pašo s kratkim časom zadrževanja živali na pašniku oz. čredinki, s čimer preprečujemo območja prepašenosti, erozijo in pojav neznačilnih rastlinskih vrst.
-
Gnojenje z gnojevko ali mineralnimi gnojili ni ustrezno, ta tip travnikov pa prenese nekaj (<40 kg N letno) uležanega hlevskega gnoja, posebej če je nanesen jeseni.
-
Apnenje, vsejavanje produktivnih vrst in baliranje biomase v silažne bale niso ustrezne prakse ohranjanja teh ekstenzivnih travišč.
-
Zgolj s pašo je težko ohranjati tipično vrstno sestavo in podobo teh travnikov, zato ni priporočljiva.
-
Paša je delno možna kvečjemu na nosilnih, bolj kamnitih tleh v ne prestrmih terenih, kjer pašnik razdelimo na čredinke in posamezno čredinko pasemo z večjo obremenitvijo le nekaj dni. Na isto površino se nato živina vrača le še enkrat v sezoni, kar pomeni dovolj dolgo obdobje za regeneracijo travne ruše. Začetek paše v sezoni naj bo v teh primerih čim bližje ustreznemu datumu košnje. Paše ne začenjamo vsako leto na isti čredinki, pač pa prvo pašeno čredinko v sezoni skozi leta menjavamo. Po možnosti enkrat v sezoni kosimo pašne ostanke, da preprečujemo pojav lesnate zarasti in razrast strupenih ali trnatih plevelnih vrst.
Finančna podpora
V okviru Kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil lahko zaprosite za podporo v okviru ukrepa BK.8 Strmi travniki in na upravičenih območjih v alpskem svetu BK.9 Grbinasti travniki.
